Ljubljana, 18.02.2017

Minila so štiri leta od diletantske akcije koprske policije in tožilstva, s katero so ob pomoči koprskega sodišča dosegli neutemeljeno odreditev dolgotrajnega pripora zoper mene in minila so štiri leta neprestanega opozarjanja na kršitve pravic, ki jih je delalo koprsko sodišče med sojenjem.

Do takšnega položaja namreč enostavno ne bo prišlo. To pa zaradi tega, ker je zahteva za izločitev sodnika postavljena restriktivno in je ni mogoče uveljavljati kadarkoli. V citiranem primeru kot ga je obravnavalo Ustavno sodišče, je to možno samo na predobravnavnem naroku tistega, ki se mu sodi pozneje, in potem, ko je bilo priznanje za drugo osebo (eno ali več njih) že sprejeto. Če se na tem naroku ne zahteva sodnikove izločitve, tega kasneje ni več moč uveljavljati. Če je zahteva za sodnikovo izločitev zavrnjena in na to zavrnitev ni opozorjeno v pritožbi ali kasneje tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršenju pravice do poštenega sojenja, potem se v ustavni pritožbi ni mogoče sklicevati na kršitev ustavnih pravic. To verjetno pomeni, da bosta razveljavljeni le ena ali dve zadevi, ki se že nahajata na Ustavnem sodišču in morda kakšna zadeva, ki se obravnava na pritožbenem ali Vrhovnem sodišču.

V zadevah, ki so še v obravnavi, bo mogoče tako kršitev uveljavljati samo še za tiste obtožence, za katere predobravnavni narok še ni bil izpeljan. Teh zadev pa prav veliko tudi ni. Za prihajajoče kazenske postopke pa se časovni okvir ne bo nič podaljšal, le tehnika postopka se bo obrnila. Najprej se bo izpeljal postopek za tiste obdolžence, ki krivde ne bodo priznali ali se pogodili s tožilstvom, šele po zaključku tega postopka pa se bo sprejemalo priznanje krivde za ostale obdolžence. S tem pa bo tožilstvo v odprtih postopkih izgubilo izrabljeno pravico, da se sklicuje na pravnomočnost sodb tistih oseb, ki so krivdo priznale (morda tudi iz strahu pred kazenskimi sankcijami), in s tem dokazovalo krivdo tistih, ki tega niso storili. Tožilstvo bo torej moralo z dokazi utemeljevati svoje obtožbe. Zato je v trenutni situaciji reakcija predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani popolnoma pravilna.

Dob, 11. 06. 2016

Kot sem napovedal, sem sodbo Vrhovnega sodišča podrobno prebral in po dobrem premisleku lahko o njej povem svoje mnenje. Občutki ob njenem prvem, hitrem branju, me niso varali. Žal moram reči, da je sodba vrhovnih sodnikov vsebinsko prazna in strokovno popolnoma neutemeljena. V odločbi ni najti odgovorov na številne navedbe kršitev tako materialnega kot procesnega prava. Ko bi sodišče moralo nedvoumno odgovoriti na navedene kršitve tako, da potrdi navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, se je raje zateklo k tako zlorabljenemu procesnemu institutu, da grajanje zakona označi za navajanje dejanskega stanja ( tu se bralcem, neveščim pravnega znanja, opravičujem, ker gre za pravno poimenovanje nekega dejstva), kar res ni dopustno. Vendar je grajanje prava označiti z dejanskim stanjem, izhod v sili, in res nevredno ugleda vrhovnih sodnikov.

Iz sodbe je tudi razvidno, da je vrhovno sodišče najprej pokrilo svojo neutemeljeno oceno izpred treh let, ko je nestrokovno potrdilo odrejeni pripor. Med sodnim postopkom v spis niso bili dodani nobeni novi dokazi ( razen listin iz Avstrije, ki me razbremenjujejo oz. bolje rečeno potrjujejo, da v spisu niso obstajali nobeni dokazi o tem, da sem pridobil kakršnokoli premoženjsko korist) in se ni ugotovilo nobeno novo ali spremenjeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče je zato, da bi pokrilo svoje predhodno slabo opravljeno delo, obdržalo v veljavi del očitkov, ki se nanašajo na pranje denarja. Če se poljudno izrazim, je sodišče isto dejansko stanje opredelilo tako, da me je za 90 % tega očitka oprostilo, za 10 % očitka pa potrdilo kazen. Tu se sicer na veliko navaja, kako naj bi transakcije potekale, vendar je najbolj pomembno, kdaj naj bi nastal tim. »umazani denar«, kar je osnova za opredelitev kaznivega denarja pranja denarja. Kot lahko zaključim iz opisa oprostilnega dela sodbe, naj bi transakcije nakazil iz stečajne mase predstavljala zaključek očitanega dejanja zlorabe uradnega položaja, zato v tem trenutku umazani denar še ni obstajal. Od takrat dalje pa nisem napravil nobenih transakcij, zaradi česar bi mi sploh lahko očitali pranje denarja. Zato je opisovanje vseh transakcij popolnoma nesmiselno in služi samo za ustvarjanje nekega vtisa o kaznivih postopkih in potrjevanju preostanka obsodbe. Pa razumi, kdor more. Nesporno pa je, da bi bila oprostilna sodba za ves obseg očitanega pranja denarja pljunek v lastno skledo. Takoj bi se lahko vprašali, kaj so delali pred tremi leti, saj v tem primeru ni tehtnih razlogov, ki bi narekovali odreditev pripora.

Sodniki so tudi pozabili, da naj bi bil njihov izdelek jasen, razumljiv in napisan tako, da pri bralcu, sploh pa pri stranki v postopku ne vzbuja dvoma v to, da se je sodišče izreklo o vseh zahtevah za varstvo zakonitosti. V tej sodbi ne gre niti za jasen izdelek, niti za izdelek, ki je odgovoril na vse očitke. Tako še vedno ni jasno, zaradi česa sem pri zlorabi uradnega položaja sploh obsojen. Zaslediti ni nobene konkretizacije mojega ravnanja, še najmanj pa konkretizacije izrabe uradnega položaja. Ponavljam, še nobeno sodišče in še najmanj vrhovno ni uspelo zapisati, s čim sem izrabil svoj položaj. Kaj ni to pomenljivo !

Ta sodba tudi pove, da je Rudolf Trček oproščen vseh obtožb. Če sledim opisu oprostitve pa lahko zaključim, da bi moral biti oproščen že ob odločanju višjega sodišča. Očitno gre za strokovno napako, zaradi katere je Trček prebil v zaporu več kot dva meseca. Dvomim, da je vrhovno sodišče ob ugotovitvi te napake zahtevalo strokovni nadzor nad delom višjega sodišča v Kopru. Pa bi moralo, za marsikaj v njihovi sodbi. No, kdo pa bo zahteval nadzor nad delom vrhovnega sodišča, saj tudi v njihovi sodbi ne manjka napak !

Po zapisanem sem lahko le žalosten, ker niti  vrhovno sodišče na podlagi lastnih predhodnih sodb ne zmore toliko samokritike, da bi očitne napake in zlorabe odpravilo samo. Zadevo raje prevaljuje na ustavno sodišče v upanju, da ustavni sodniki ob obilici dela zadeve sploh ne bodo vzeli v obravnavo. In s tem bodo vse napake pokrite. Ni važno, če so sodišča s slabim delom, neutemeljenimi obtožbami in sprejemanjem odločitev brez dokazov uničili ne samo moje življenje ampak tudi moje družine. Zakaj je vrhovno sodišče potrebovalo eno leto in pet mesecev za to sodbo? Očitno so z odločitvijo zavlačevali samo zato, da sem čim dlje zaprt. Iz nekaterih drugih sodb istega sodišča in celo istega senata izhaja, da bi morali o zadevi odločiti že lani julija, ko so jo prvič obravnavali. Pa niso, kljub temu, da gre po sodnem redu za prednostno zadevo in da je bila vložena vloga za prednostno obravnavo. So pa v istem času rešili kar nekaj zadev, ki po nobenem pravilu ne sodijo med prednostne zadeve ( in to celo ekspresno, v nekaj mesecih).  V svoji sodniški vzvišenosti pozabljajo, da niso nezmotljivi, da nanje ne sme vplivati kak lokalni interes ali medijski pritisk, prav tako ne cehovska solidarnost. Marsikaterega od teh dejavnikov lahko zasledimo v vseh treh sodbah. In očitno se požvižgajo na nauk, ki ga je zapisalo ustavno sodišče v zadevi Patria, da morajo sodniki soditi, torej odločati o zakonitosti postopkov. Zato še danes sodniki pretežno obsojajo in ne sodijo. Doklej še ?

Dob, 26. 05. 2016

Spet žalosten dan za našo družino, tako kot vsakič, ko prejmemo nejasno in strokovno neargumentirano odločitev sodišč v postopku, ki se je pričel na Okrožnem sodišču v Kopru, končal pa se zaenkrat s pričujočo sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki je odločalo o moji zahtevi za varstvo zakonitosti. Ko sem jo prebral, se ne morem znebiti vtisa, da je tudi to vrhunsko sodišče pokrivalo slabo delo podrejenih sodišč.

Res so mi zaporno kazen znižali za skoraj dve leti, nekoliko zmanjšali stransko denarno kazen in v celoti oprostili Rudolfa Trčka (tu ne morem mimo ocene, da se je tožilstvo nad njim izživljalo samo zaradi tega, ker je moj sorodnik) ter so mi celo za malenkost znižali tudi denarni znesek, ki naj bi si ga neupravičeno pridobil. Vendar tudi v tej sodbi ni mogoče najti jasne in prepričljive obrazložitve tega, zakaj so se odločili tako, kot so se.

Tako ne morem mimo dejstva, da je isti senat v zadevi Patria II na seji, ki je bila štirinajst dni pred sejo, ki je obravnavala mojo zahtevo za varstvo zakonitosti, obrazložil, da gre za kršitev človekovih pravic, če sodišče dokaza, ki se pojavi po izdani prvostopni sodbi, ne vroči obtoženemu, da se o njem izjavi. Pri moji obravnavi je isto Vrhovno sodišče zapisalo, da je pritožbeno sodišče nek dokaz ocenilo (čeprav z njim nisem bil nikoli seznanjen in se o njem nisem mogel izreči, me pa razbremenjuje). Kako priročna dvojna merila! Še toliko bolj pa je absurdna odločitev, da sem pridobil 2 mio Eur, pri tem pa je denar na računu, s katerim ne razpolagam in nikoli nisem razpolagal, še manj pa sem bil upravičenec do katerihkoli terjatev.

Podrobneje bom sodbo komentiral v naslednjih dneh. Vendar pa z bojem zoper nepravilnosti v tem postopku ne bom odnehal in bom vložil ustrezno pritožbo na Ustavno sodišče RS.

Dob, 29.04.2016

Ne morem iz svoje kože pa občasno pregledujem sodne odločbe, ki so objavljene na spletu. V oči mi je padla odločba višjega sodišča (priloga) v nekem gospodarskem sporu, v njej pa je bila izrazito poudarjena pravica do nepristranskega sojenja.

Zakaj o tem pišem? Ker smo ves čas med potekom mojega koprskega sojenja opozarjali, da je sodnik, ki je odločal na prvi stopnji, pristranski in bi moral biti izločen iz postopka. Navzlic številnim zahtevam do tega ni prišlo. Zaščitili so ga njegovi nadrejeni.

Iz te odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo objavljam v dokumentih koprskega postopka, so nedvoumno prikazane okoliščine, ki narekujejo sodnikovo izločitev. Med drugim, recimo, domačijsko razpravljanje z eno od strank v postopku. In zakaj jo objavljam? Naj se vidi, da pravice ljudi v Sloveniji niso enako zaščitene in da se dogaja očitno razlikovanje v sodnih postopkih.

Pri mojem sojenju je sodnik Julijan Glavina neštetokrat kršil nepristranskost sojenja. Navajam samo nekatere najbolj eklatantne primere, zaradi katerih bi moral biti izločen:

- s tožilko je večkrat komuniciral kar po domače,

- ker se je pred mojo obravnavo že odločil o krivdi dveh soobtoženk, torej tudi o moji krivdi,

- ker je arbitrarno, brez vsakega dokaza, odvzel premoženje mojim družinskim članom,

- ko je na vrat na nos odredil prodajo zaseženih starodobnikov ( kasneje je kupec enega med njimi takoj preprodal za 40 000 Eur višjo     ceno), čeprav za to ni bilo nobene potrebe

- vzel si je pravico tolmačiti vsebino pravnomočne sodne odločbe, kar je po zakonu pridržano izključno višjemu sodišču.

Koliko časa bo še poteklo, da bo na koprskem sodišču zagotovljena nepristranskost sojenja in kaj na vse to poreče predsednica Okrožnega sodišča?

Dob, 25.04.2016

V prilogi Objektiv časnika Dnevnik je bil 23. 4. 2016 objavljen  članek avtorjev  dr. Andraža Terška in Marka Blatnika z naslovom »Ljubi človek, kako se pogrezamo v blato neprava!«

Seveda se je potrebno z njima strinjati, da opozarjanje na napake v pravosodju ne pomeni napada na pravosodje, ampak stremljenje, da se napake odpravijo in predvsem ne ponavljajo. V tem kontekstu je treba sprejeti tudi navedbe dr. Marka Bošnjaka, novega sodnika ESČP, ko govori o zadevah »izbrisani » in »Patria«. Vedno nove odločbe Ustavnega sodišča, ki korigira napake v sodstvu, pa ne kažejo na to, da se je rednio sodstvo iz opisanih primerov česa naučilo. Zato je treba na napake nenehnio opozarjati.

Sam trdim, da bo do zmanjšanja napak prišlo, ko se bo pristojnost za odločanje v pritožbenem  (ali v ugovornem) postopku prenesla na pristojno sodišče v drugem kraju, dodeljevanje zadev pa bo naključno določal računalnik (sodnik bo imel še vedno možnost, da se izloči iz postopka, če bi to narekovale okoliščine).

Še ena sprememba bi pripomogla k izboljšanju stanja v sodstvu. Sprejme naj se namreč norma, da sodniku, za katerega bi se v treh višjih odločbah ugotovilo, da je kršil pravice, zajamčene v EKČP in Ustavi RS, preneha sodniški mandat. Kajti sodnik, ki bi tolikokrat kršil te pravice, enostavno ne more biti primeren za opravljanje sodniške funkcije.

Naj se vrnem k vsebini prispevka, navedenega v začetku. Pisca se sprašujeta o izvorih, dimenzijah in posledicah takšnega odvetniškega samorazumevanja (glede predloga, da je potrebno uveljaviti sodniško odgovornost in da je treba začeti na sodnike naslavljati kazenske ovadbe). Odgovor na ta vprašanja je jasen in ga v bistvu obrazložita že sama. To je strah pred nasprotnimi ukrepi sodnikov, ki bi lahko z zlorabo svojega položaja škodovali stranki tistega odvetnika, ki je zoper nepravilno delo sodnika vložil kazensko ovadbo. Ta strah je viden še v bolj banalnih primerih, ko odvetnik ne upa vložiti niti predloga za pospešitev odločanja ali pa nadzorstvene pritožbe, ko je očitno, da sodišče ne odloča v primernih rokih. Zakaj ne? Ker se boji, da bo dosegel ravno nasprotni učinek, saj naj bi s pritožbo užalil sodnika.

Rešitev je enostavna. Kazenske ovadbe naj vlaga Odvetniška zbornica. Pri višini vpisnine, ki so jo določili sedaj, to ne bi smelo biti vprašljivo. Odvetniki bi o sodniških napakah in zlorabah njihovega položaja obveščali zbornico, ta pa bi v utemeljenih primerih vložila kazenske ovadbe.

Še ene zadeve se moram dotakniti in sicer jadikovanja novinarke Evgenije Carl v reviji  Zvezde. Seveda je tvit vidnega politika provokativen, grd in pod nivojem medijskega komuniciranja. Verjamem, da je novinarka zelo prizadeta in tudi njen najstniški sin, vendar je njeno pritoževanje na meji dobrega okusa. Ko je po Kopru s kamero lovila mojo ženo in sina (tudi najstnika), zvonila pri vratih  vikenda in nepooblaščeno snemala ter na TV prikazovala mojega sina, je ni bolelo srce. Če bi se držala novinarske etike, ne bi prikazovala teh posnetkov, saj je šlo za najstnika. Namesto jadikovanja naj raje okrca svoje novinarske kolege, ki komaj čakajo, kaj bo tvitnil omenjeni politik. Vsak ugleden novinar bi takšen tvit ignoriral in bi le-ta ostal v krogu njegovih zvestih sledilcev, tako pa so ga razbobnali po vsej medijski krajini in je prišel na nivo nekega komentarja v dnevnem časopisju. To »uslugo« so ji naredili prav novinarski kolegi. Vpraša naj se, ali je to »javni interes«, za katerega se tako zavzema, da gre včasih tudi sama preko meja novinarske etike.

Dob, 27. 03. 2016

V zadnjem času se v časniku Delo oz. njegovi Sobotni prilogi kar vrstijo prispevki, ki obravnavajo stanje v slovenskem pravosodju. Tako je bil 19. 3. Objavljen odziv sekretarja Vrhovnega sodišča RS, g. Marinka, na članek, v katerem je opozarjal na številne probleme v sodstvu odvetnik dr. Andrej Berden, 26. 3. pa se je na zapis g. Marinka z obširno kritiko odzvala še odvetnica Nevenka Šorli.

Iz članka g. Marinka lahko izluščimo dejstvo, da se vrh sodnega sistema premalo zaveda, kaj je  naloga sodstva. To ni matematično reševanje sodnih spisov, temveč na razumen način po ustavi in zakonih odločati o pravicah ljudi, ki so prisiljeni iskati sodno varstvo. Prikazovati, v kakšnem času v povprečju slovenska sodišča  rešijo neko zadevo, je jalov posel. Kajti vsak spis, ki vsebinsko ni rešen v razumnem roku, ki za poznavalce traja od 9 do 12 mesecev ( ob morebitni  uporabi izrednega pravnega sredstva pa še nadaljnih 6 mesecev), je kršitev človekovih pravic ter travmatično obdobje za obravnavanca in njegovo družino. Zato je prikazovanje povprečnega časa reševanja zadev metanje peska v oči javnosti, saj se ve, da je na tisoče zadev rešenih v mnogo daljšem obdobju. Sodstvo si ponovnega zaupanja javnosti ne bo pridobilo s tem, da bo z iskanjem procesnih lukenj in višanjem sodnih taks onemogočalo dostop do sodnega varstva, ampak s tem, da bo vsebinsko in neodvisno odgovarjalo na strokovna vprašanja v sodnem spisu.

Da pa bi sodstvo lahko vsebinsko odločalo, bo moralo nedvoumno priznati, da so možne napake. Vendar za odpravo teh napak ni potreben izgovor s sklicevanjem na inštančnost sojenja, temveč je treba od sodnikov zahtevati, da se nenehno izobražujejo. Prav tako je potrebno iskati enovite odgovore na pravna vprašanja, ne pa se iti pravno novatorstvo, po katerem lahko na isto pravno vprašanje dobiš iz istega inštančnega sodišča dva odgovora, ki si nasprotujeta. Slovenija je premajhna za pravno eksperimentiranje. Ko nastane dvom o tem, kaj je mislil zakonodajalec, ni sodišče tisto, ki bo ponujalo svoj odgovor, ampak se za to povpraša zakonodajalca. Če pa se pojavi pravni problem, naj se povpraša vrhovno inštanco o načelnem pravnem mnenju.

Zato pa bo treba povedati, kdo so tisti sodniki, ki delajo slabo. Ta odgovor pa bo lahko podal le sistem, ki bo postavljen tako, da o pritožbah ne bo odločalo sodišče po krajevni pristojnosti, ampak bo to sodišče iz pritožbenega odločanja izločeno, dodelitev spisa drugemu sodišču pa bo naključna. Na  to ključno zahtevo opozarjam v svojih zapisih že nekaj časa. Prav tako o nadzorstvu nad delom  sodnika nižjega sodišča ne sme odločati krajevno pristojno višje sodišče, temveč drugo višje sodišče. S tem se bo avtomatično dvignila sodniška kakovost dela, saj se ne bodo mogli več zanašati na zaščitništvo svojih kolegov iz sosednje pisarne ali pa pisarne nadstropje višje. O zaščitniški vlogi predsednikov sodišč piše tudi ga. Nevenka Šorli, saj le-ti zelo redko ustrežejo zahtevam strank o izločitvi kontaminiranega sodnika. Tudi sicer je njen opis stanja v pravosodju  poln ekscesov, saj se celo vprašuje, ali ni sodni epilog lahko neke vrste loterija.

Dob, 07.03.2016

V časniku Dnevnik, Objektiv, z dne 27. 2. t. l.  je bil objavljen komentar ustavnega pravnika  dr. Andraža Trška z naslovom »Pravno državo razume in spoštuje, kdor hitro prizna, da je kriv!« in v časniku Delo, Sobotna priloga, z dne 5. 3. t. l. komentar dokumenta »Otvoritev sodnega leta 2016« avtorja dr. Andreja Berdena z naslovom »Informacije, izgubljene na stopnicah sodne palače«.

Gre za prispevka, ki nastavljata ogledalo slovenskemu pravosodju in sprenevedanju, kako uspešno da je. Vse dosedanje javne objave se niso posvečale bistvenim problemom našega pravosodja, to je kakovosti dela in varovanju človekovih pravic. V omenjenih člankih pa je poudarjeno prav to.

Navedeno trditev pojasnuje ena od zadnjih objavljenih zadev in sicer obsodba stečajnega upravitelja, kateremu je sodišče v ekspresno izvedenemu ponovnemu postopku v bistvu potrdilo že izrečeno in po Ustavnem sodišču sicer razveljavljeno obsodbo. Bil je obsojen zaradi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

Nenehoma poudarjam, da stečajni upravitelj ni uradna oseba. Zato sodišče, ko slepo potrjuje tovrstno obtožbo, enostavno pokriva slabo delo tožilstva. Na tem mestu se ne spuščam v dejanski (ne)obstoj kaznivega dejanja omenjenega upravitelja. Če pa je naredil kaj narobe, je zlorabil le svoj  položaj in ne položaja uradne osebe.  

Prav smešno je, kako se kazensko pravosodje muči opredeliti ravnanja stečajnih upraviteljev kot ravnanje uradne osebe, čeprav pristojni zakon ne daje takšne opredelitve v nobenem od svojih členov. Še več, stari zakon (ki je bil temelj za zgoraj opisano sojenje)  v svojem 12. Členu popolnoma jasno razmejuje položaj uradne osebe od položaja stečajnega upravitelja. Ne samo, da so številna gospodarska  sodišča v svojih odločbah povedala, da stečajni upravitelj ni uradna oseba, o tem nedvomno govori tudi pravna stroka. Vendar ne, kazensko pravosodje trmasto vstraja pri svojih odločitvah, da lahko pokrije slabo sestavljene obtožne akte.

Zadeva je absurdna, saj nekaj sodnikov kazenskega postopka, ki so odločali v tovrstnih zadevah, zna več kot pa kopica profesorjev stečajnega prava in sodnikov gospodarskega prava. Kazenski sodniki so šli še tako daleč, da so pri pokrivanju ene od takšnih zgrešenih sodb sprejeli stališče, da je položaj stečajnega upravitelja primerljiv s položajem, ki ga ima pomočnik izvršitelja (da temu ni tako, sem razdelal v izjavi na odgovor Višjega državnega tožilstva  na zahtevi za varstvo zakonitosti).

Še nekaj o neodvisnosti sodstva. Vse razprave so popolnoma zgrešene toliko časa, doler sodstvo ne bo priznalo,da lahko naredi napake in da so te napake lahko nenamerne pa tudi namerne. Ko bo sodstvo za namerne napake začelo odgovarjati, bomo lahko govorili o neodvisnosti sodstva. Tedaj bodo sodniki pričeli soditi neodvisno od političnih pritiskov ali pritiskov javnega mnenja, ki ga razpihujejo rumeni mediji. Vpliv politike na sodstvo pa bo mogoče izničiti le tako, da ne bo pritožbeno sodišče krajevno vezano  na sodišče nižje stopnje in da bo dodeljevanje kazenskih postopkov teklo naključno, ne pa kot sedaj, ko se že v naprej ve, kateri sodnik bo dobil zadevo v reševanje. Tej moji trditvi se ni treba nasmihati, saj sem o tem že pisal. Ko so me priprli in ko se je že pred vložitvijo obtožnice po hodnikih koprskega sodišča šušljalo, da naj bi dobil 12 let zapora, sem vnaprej vedel, kdo mi bo sodil. In ta sodnik je sojenje dejansko tudi izvedel. 

Dob, 28.01.2016

Časnik Finance je 1. 12. 2015 objavil prispevek novinarke Simone Toplak  z naslovom  »Kaj imajo skupnega stečaji, SDS in most v Mednem«. V njem poskuša polemizirati s predlogom SDS, da naj bi stečajni upravitelji po novem prisegali, da bodo vestno in odgovorno opravljali svoje delo. Razprav-ljanje o tem predlogu je popolnoma nepotrebno, saj takšno ravnanje zapoveduje že obstoječi zakon in je neko dodatno priseganje nepotrebno. Je pa novinarka izrabila priložnost, da je lahko ponovno pisala o meni na nekorekten, neobjektiven in zaničevalen način. To pisanje niti ni tako presenetljivo, saj je časnik Finance večkrat sodeloval v diskreditacijah in medijskem linču zoper mene. To se je dogajalo tako ob zadevi »Sicura« (iz odločbe pritožbenega sodišča je jasno razvidno, da so bila pisanja neverodostojna in so temeljila na očitnem zavajanju Bojana Oblaka), kot v zadevi  »Slovenijales«  in nenazadnje stečaja  »Hidra«.

Če so mediji v zadevi  »Sicura«  še uspeli objaviti novico o oprostilni sodbi, pa v zadevi  »Slovenijales« niso zmogli toliko poštenosti, da bi javnost obvestili o tem, da sodišče ni dovolilo niti začetka sodne preiskave. Iz obrazložitve ustreznega sklepa je razvidno, da zgodba, ki jo je sestavilo tožilstvo in so jo objavljali ter napihovali mediji, nima ne repa ne glave. Takšen sklep je seveda najbolje zamolčati, saj bi se pokazalo, da je časnik Finance (ter drugi mediji, med njimi predvsem časopis Dnevnik, s svojimi bombastičnimi naslovi) zavajal bralce z objavo neresničnih in špekulativnih domislic. Ob tem naj spet poudarim, da Finance in drugi mediji niso hoteli objaviti mojih ugovorov na takšna nekorektna pisanja.

Ga. Toplak, pravite, da pišem žalostna sporočila. Tudi jaz imam pravico, da se branim, tako kot se branijo novinarji, ki se znajdejo v kazenskem postopku. Okrožno koprsko sodišče me je razglasilo za goljufa, da sem zavajal stranke in mahiniral z zemljišči. Višje sodišče je vse to zavrglo. Vas to ne gane? Še vedno pa sedim v zaporu zaradi sporne sodne odločitve, da sem pral denar in izkoriščal položaj uradne osebe, čeprav po novem nisem goljuf. Iz vašega pisanja sledi, da so tožilci in sodniki nezmotljivi, čeprav to ni res. Na to opozarja tudi Hinko Jenull v Delu 26. 1. 2016. Zato je zaničevanje mojega pisanja, ki opozarja na napake v sodnem postopku, nevredno novinarskega dela. Raje se vprašajte, zakaj toliko oprostilnih sodb !

Dob,  17.11.2015

Dne 13. 11. t. l. je bil v časniku Primorske novice objavljen prispevek s sojenja nekdanjemu direktorju HKS Soča, g. Jožefu Janežiču, ki mu tožilstvo očita, da je pri poslovanju te finančne ustanove izginilo nekaj milijonov evrov.

Ker sem bil stečajni upravitelj te HKS, direktor pa je poskušal krivdo za izrečene obtožbe naprtiti tudi meni, ne morem mimo tega, da ne bi navedel nekaj temeljnih dejstev.

G. Janežič je denar komintentov plasiral kot posojila na negospodaren način. Denar je posojal osebam, ki so bile po vseh bančnih merilih kreditno nesposobne. Pri svojem poslovanju ni spoštoval predpisanega načela maksimalne izpostavljenosti, torej v kakšnem razmerju do posameznih subjektov lahko posoja denar. Dejstvo je, da so bile že pred začetkom stečaja zoper skoraj vse dolžnike vložene sodne izvršbe, ker svojih dolgov niso vračali. Slabo je bilo poskrbljeno tudi za zavarovanje danih posojil. Nemalokrat je bilo posojilo zavarovano s hipoteko na nepremičnini, ki je bila pred tem vsaj že enkrat obremenjena s hipoteko v korist drugega upnika. V takem primeru  ni bilo moč računati na vrnitev dolga, s sodno izterjavo pa so nastajali le stroški. Zato je popolnoma jasno, da se je poslovanje te HKS lahko končalo le na en možen način, s stečajem. Odgovornost za zlom poslovanja ne more nositi nekdo drug, kot se želi prikazati, ampak le tisti, ki je neracionalno naokoli posojal denar.

Kaj naj pomeni izjava g. Janežiča, da je računal, da bo sistem deloval? Gre za golo sprenevedanje. Sistem deluje le, če se dolgovi vračajo. Ker temu ni bilo tako, saj se je denar posojal nekredibilnim osebam, se je sistem sesul.

G. Janežič tudi trdi, da je bil v stečaju aktiven. Ta trditev je dvoumna, saj ne pove, s katerim  dejanjem je izkazal svojo aktivnost. Nesporno pa je, kar pričajo listine, da se je upiral vrnitvi premoženja, ki ga je pred začetkom stečaja pridobil iz HKS na nedopusten način. S tem je seveda škodil drugim upnikom Za vrnitev tega premoženja ja bilo potrebno vložiti tako tožbo in na podlagi sodbe tudi izvršbo. Prav tako je s pritožbo dosegel, da se je zaključek stečaja in s tem tudi prenos terjatev (ki niso bile poplačane v sodnih postopkih) na upnike, zavlekel za nekaj let. Resnica je, da je bil aktiven na škodo drugih stečajnih upnikov.

Žalostno je, da je pravosodni sistem potreboval deset let od vložitve kazenske ovadbe, da se je postopek zaključil (ne glede na v tem trenutku še neznano odločitev pritožbenega sodišča).

Dob, 18.09.2015

V zadnjem času se je ponovno odprla razprava o stanju v pravosodju v Sloveniji ( Tarča, 10. 9., razprava v državnem zboru, 17.9.).

Če bi med odvetniki napravil anonimno anketo, bi nemudoma dobil jasno sporočilo, kateri so predvsem kazenski sodniki, ki jim je malo mar, ali bodo kršili človekove pravice ali ne; ali bodo poslušali obrambo obtoženih, ali se bodo delali, kot da jih v dvorani ni; ali bodo upoštevali predložene dokaze ali jih tekoče zavračali predvsem zato, da bi lahko obsojali, namesto da bi sodili; ali bodo sodili po vsebini  in se ne skrivali za procesnimi floskulami (npr. sodniki Vrhovnega sodišča, ki se skrivajo za odločitvijo, da vse, kar jim ne odgovarja, opredelijo kot izpodbijanje dejanskega stanja, čeprav gre za vprašanje pravilne uporabe ali procesnega ali materialnega prava). Nobena skrivnost ni, kateri so ti sodniki, ki so bili na ta položaj imenovani zato, da bodo izpolnjevali naloge, ne pa sodili v duhu dane sodniške prisege ( pa tu ne gre samo za mnenje odvetnikov ampak se tega zaveda tudi javnost v posameznih sodnih okoljih). Da je temu res tako priča dejstvo, da nekateri tožilci pri pogajanjih o priznanju krivde izsiljujejo osumljenca  z navajanjem  »saj veste, itak sodi naš sodnik«.Po moji presoji so prvostopna sodišča prej institucije za zastraševanje kot pa sodna institucija. Potem pa se javnost čudi, zakaj pride do tolikih oprostitev.

Tudi hvaljenje s tem, da so uspeli zbrati denar za izobraževanje sodnikov, je nepotrebno. Sodnika, ki je vrsto let kršil ne samo človekove pravice ampak predvsem temeljne zakone, z izobraževanjem ne bo nihče spremenil. Take sodnike bi bilo treba odstraniti iz pravosodnega sistema in na njihovo mesto postaviti mlade sodnike, le-te pa izobraževati tako, da do kršitev ne bo več prihajalo.

Še posebej je sporno hvaljenje z instančnostjo sodstva. Žalostno in zavržno je, da do ugotovitev o bistvenih kršitvah človekovih pravic pride šele na Ustavnem sodišču. Instančnost bi bila izkazana, ko bi na tovrstne kršitve opozorilo že pritožbeno sodišče in še najmanj Vrhovno sodišče. Sodniki so zmotljivi in za njih je izkazana pravica, da se motijo, saj je postavljena instančnost sojenja. Motijo pa se tudi takrat, ko so na svoje napake med sojenjem opozorjeni, pa jih to ne zanima, saj nikomur ne odgovarjajo. Imajo trajni mandat!

Zakaj je tako stanje v pravosodju? Ker so vanj pred leti prihajali pravniki, ki drugje niso uspeli dobiti dela (npr. v gospodarstvu, odvetništvu) in so se zaradi takega pomanjkanja kadrov počutili varne, ne glede na to, kaj so počeli. Danes je kadrov dovolj, torej tudi ni nobenih zadržkov, da se nesposobni  sodniki , ki jim je tuje vzeti v roke strokovno literaturo, odstranijo, da ne bodo več delali škode. Prav tako je treba odstraniti tožilce, ki sodno dvorano izkoriščajo za svojo promocijo ( v mojem postopku npr. je tožilka za mojo ženo zahtevala 5 let zapora, pa je bila žena v celoti oproščena; če tožilka ne zna oceniti , ali je neko dejanje kaznivo ali ne, potem je nestrokovna; če pa zlorablja svoj položaj za čim odmevnejše sojenje in medijski spektakel, pa ne sodi v tožilske vrste.

Naj še ostanem pri svojem postopku. Zakaj že je bil odrejen pripor? Ker je tožilstvo nagrmadilo očitke, ki so v glavnem vsi padli. Zakaj že? Zaradi napačne uporabe prava!!  To pravo pa je veljalo že pred začetkom postopka in nanj sem opozarjal med sojenjem. Torej, tako tožilka kot preiskovalna sodnica in drugi sodniki, so zlorabljali pravo! Nobenega dvoma ni, da ne bodo nosili nobene odgovornosti, saj jih bo na koncu vsaj v manjšem delu »pokrilo« Vrhovno sodišče. Vrhovni sodniki verjetno ne bodo ugotovili, da je šlo za javnosti všečen in medijsko podprt pregon stečajnega upravitelja, za katerega pa ni nobene podlage. Ves čas namreč opozarjam, da je v zakonu, strokovni literaturi in vsej sodni praksi jasno opredeljeno, da stečajni upravitelj ni uradna oseba. Ampak ne, kazenski sodniki so si vzeli pravico, da zakonsko ureditev spreminjajo po svoje, da bi lahko obsodili in ne razsodili. Torej, gre za kršitev načela zakonitosti, ki je tudi ena od najpogostejših kršitev v kazenskih postopkih.  Očitno sodniki in vrhovni sodniki niso dojemljivi za odločbe Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča, saj jim itak nihče nič ne more, ker gre za instančnost sojenja. 

Dob, 26.06.2015

V časniku Delo je bil na naslovnici dne 23.06.2015 objavljen uvodnik ( »tema dneva«) avtorja Janeza Markeša z naslovom »Ne odgovor, vprašanje« s postavljenim vprašajem: »Zakaj padajo sodbe v ključnih kriminalnih zadevah? Čakamo odgovor stroke.«

V tem članku avtor komentira sodno odločitev , da je bilo prestajanje zaporne kazni I. Bavčarju odloženo. Avtor tudi meni, da z metodo pregona takega kriminala ( ne pove kakšnega) nekaj ni v redu.

Seveda je polemiziranje z odločitvijo Vrhovnega sodišča, da odloži prestajanje zaporne kazni, dokler se ne prebere odločbe, s katero  je odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti, preuranjeno. V tem trenutku je možno trditi le, da ima Vrhovno sodišče pravico, da odloži prestajanje zaporne kazni takrat, ko ob presojanju zahteve za varstvo zakonitosti ugotovi, da je taka zahteva utemeljena. To pa pomeni, da so se med sodnim postopkom na sodišču prve stopnje ali na sodišču druge stopnje, ali pa kar na obeh, zgodile take kršitve kazenskega zakona bodisi procesnega zakona , ki se lahko odpravijo le tako, da se sodba(i) razveljavi(ta). Možno je seveda, da bi se postopek tudi ustavil, če bi Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo. 

Prvi odgovor je, da sodbe padajo zato, ker so ljudje, ki se znajdejo v tovrstnih postopkih , že vnaprej medijsko obsojeni. V javnosti je nasploh uveljavljeno stališče, da si gotovo kriv, če se znajdeš v sodnem postopku. To dejstvo izkoriščajo mediji, ki potencirajo vsak sum o storjenem kaznivem dejanju in ustvarjajo klimo, ki se ji sodstvo ne more izogniti. Torej, le obsodba šteje.

Drugi odgovor je, da je nekaterim sodnikom moč, ki so jo dobili na krilih medijskega sojenja ker je njihova obsodba sprejeta kot znak upanja, da so stopili na prste nedotakljivim, stopila v glavo. Nikoli se ni preverjalo ali so sodniki, ki sodijo v zahtevnih kazenskih zadevah, sploh usposobljeni za tako delo. 

Tretji odgovor je v tem, da se ne prizna dejstva, da so tudi sodniki ( da ne govorimo o tožilcih) zmotljivi. Če ne bi bili, potem ne bi bile potrebne sodne instance, ki preverjajo pravilnost dela nižjih instanc. Res je, da v današnjem času ni več prav veliko prostora za zmotljivost, saj je dostopna tako strokovna literatura kot tudi obstoječa sodna praksa. Problem je, ker nekateri sodniki tega ne uporabljajo. Tako so tudi kazenski sodniki, ki o nekem strokovnem vprašanju z drugega pravnega področja razsojajo po svoje, čeprav je tako vprašanje v stroki in sodni praksi tega pravnega področja obdelano že do takega nivoja, da o rešitvi oz. odgovoru ni nobenega dvoma več. Ti sodniki neradi odprejo strokovne knjige ali komentarje zakona in preberejo odgovore. Raje odločajo po svoje, zaverovani v svoj prav.  Ni važno, če je taka odločitev napačna.

Četrti odgovor je, da so se nekateri tožilci spustili v tekmovanje z odvetniki, pri čemer pa razpolagajo z občutno pomanjkljivim strokovnim znanjem, vsaj na specifičnih področjih. Pomembno je tudi dejstvo, da je pred leti prišlo do politične odločitve, da je namreč število uspešnih tožilskih postopkov prenizko. Tako se je na stranska vrata uvedla sodniška pomoč tožilcem in to tako, da so se znižali dokazni standardi in da se izjave in dokazi obrambe ne upoštevajo s trditvijo, da gre npr. za neverodostojne izjave prič ipd. Z zanikanjem dokazov, ki jih navaja obramba in sprejemanjem vsega, kar tožilci trdijo, se je število obsodb povečalo. Vprašujem se, koliko obsojenih v takšnih postopkih je sposobnih psihično in finančno zdržati vse postopke do zadnjih instanc in dokazovati svoj prav. 

Dob, 29.05.2015

19. 5. t.l. je bil na TV Slovenija 1 in na internetni strani te TV objavljen prispevek novinarke Eugenije Carl z naslovom »Goršetova vila v Savudriji na poti na dražbo«. Gre za članek, ki je poleg nekaterih resničnih dejstev poln polresnic in nemarnih podtikanj, nevrednih ugledne novinarke, za katero se ima.

Članek se začne z »razvpiti stečajni upravitelj«. Moja domnevna razvpitost je izključno posledica člankov, pripravljenih na enak ali podoben način, torej z bombastičnimi naslovi in enostranskim prikazovanjem dejstev, ali pa celo namernim zavajanjem bralcev oz. gledalcev. S čim naj bi si zaslužil domnevno razvpitost, novinarka ne pojasni. Je to morda poročanje v zadevi HKS Sicura, za katero se je z oprostilno sodbo izkazalo, da je bilo popolnoma neutemeljeno. Morda pa s tem, da so me poskušali povezati z afero »prijatelji v stečaju«, ko pa nisem bil na nobeni zabavi sodnikov in stečajnih upraviteljev. Ali pa so temu prispevali članki o sojenju v koprski zadevi, pri katerem mi je bilo večkrat kršeno pravo. Morda pa sem razvpit zato, ker so delavci v stečajnih postopkih, ki sem jih vodil, prejamali visoka poplačila svojih terjatev in ne drobiž, kot v večini drugih stečajnih postopkov.

Tudi trditev, da sem ostal brez razkošne vile, je neresnična. Nepremičnina je last podjetja, katerega lastnika sta moj oče in tast na podlagi pogodbe o fiduciji, ki je bila sklenjena leta 2002, in njima se torej odvzema premoženje.

Res je sicer, da je Okrožno sodišče v Kopru januarja 2015 poslalo sodišču na Hrvaškem zahtevo za priznanje tuje sodne odločbe in njeno izvršitev. Vendar postopek priznanja tuje sodne odločbe sploh še ni zaključen, zato tudi »Goršetova vila v Savudriji še ne more biti na poti na dražbo«. Puljsko sodišče je zaenkrat samo blokiralo razpolaganje s predmetnim premoženjem.

Res je tudi, da se bo Goršetov primer zapisal v zgodovino slovenskega sodstva, ker se je zgodilo prvič, da je sodišče zaplenilo premoženje tretjim osebam (in ne meni osebno), pri čemer pa ni uspelo navesti  enega samega dokaza o tem, da sem si pri vodenju stečaja Hidra sploh pridobil kakšno premoženjsko korist; gre torej le za arbitrarno trditev sodišča. Nesramna je novinarkina trditev, da sem med tistimi, ki tečejo en krog pred pravosodnimi organi in skrivajo premoženje. Prosim za pojasnilo, kako sem skrival vilo na Hrvaškem, če so v tem objektu od leta 2008 letovale tri družine, se redno prijavljale in plačevale turistično takso. Prav tako prosim, da naštejete, preko katerih slamnatih podjetij sem obvladoval nekaj nepremičnin (preko katerih podjetij in katere nepremičnine). In zakaj trdite, da sem družinsko hišo prepisal na ženo? Ni šlo za noben prepis premoženja, ampak sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev v letu 1998. Mi lahko potem pojasnite, kaj imajo dogodki iz leta 1998 skupnega s postopkom v Kopru? Sem že takrat pričel s skrivanjem premoženja?  Bralcem v vednost, stečajni upravitelj pri stečaju Hidra sem postal leta 2005.

Nadalje prosim za pojasnilo, kaj je narobe s prepisom podjetja na Hrvaškem. Razporejanje premoženja znotraj družine ni kaznivo dejanje. Lahko navedete, po katerem predobravnavnem naroku naj bi bil storjen prepis? Če mislite na predobravnavni narok v zadevi HKS Sicura, pojasnite prosim  bralcem, ali so mi v tem postopku očitali , da sem se kakorkoli okoristil. In če se nisem, kaj je potem spornega s prepisom podjetja na tiste osebe, ki so v to podjetje vlagale denar in bile s pogodbo iz leta 2002 njen dejanski lastnik.

Pojasnite tudi, kateremu sodišču sem zamolčal dva starodobnika ob dejstvu, da so bili vsi trije registrirani in občasno v uporabi. Koprskemu sodišču zagotovo ne; če mislite ljubljansko sodišče pa sprašujem ali ste videli zapisnike, iz katerih je to razvidno, ali pa svojo trditev opirate le na zatrjevanje tožilstva.

Zapisali ste, da sem bil aprila 2013 zaradi zlorabe položaja in poslovne goljufije v postopkih stečaja Hidra obsojen na 10 let zapora, a je koprsko višje sodišče delno ugodilo moji pritožbi in mi zaporno kazen znižalo na šest let. Iz vašega zapisa ni razvidno, da me je višje sodišče oprostilo vseh očitkov v zvezi s prodajo stečajnega dolžnika Hidro Koper in s tem tudi kakršnekoli poslovne goljufije. Obsodilo pa me je zaradi zlorabe uradnega položaja stečajnega upravitelja na tri leta zapora in še zaradi pranja denarja na tri leta zapora, torej skupaj šest let. Kazen mi torej ni bila znižana ampak predrugačena. V zvezi z obsodbo za pranje denarja, bi se pa kot novinarka lahko vprašala kako to, če sem bil pa osnovnih očitkov s tem v zvezi v celoti oproščen in kako je možno okvalificirati bančni prenos denarja iz stečajne mase za pranje denarja. V strokovni literaturi pa so zapisi eminentnih avtorjev, ki jasno povedo, da stečajni upravitelj ni uradna oseba. Zaradi takšnih anomalij sem tudi z odvetnikoma vložil zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče R Slovenije.

Ali vas nič ne čudi, zakaj je bil Trček obsojen na enoletno zaporno kazen zaradi domnevnega pranja denarja iz naslova prodaje stečajnega dolžnika Hidro Koper, če pa je bil ta očitek tožilstva zavrnjen. Zakaj je potem Trček v zaporu? Samo zato, ker je moj daljnji sorodnik?

 Kaj ko bi korektno pisanje prevladalo nad škodoželjnostjo!

Dob,  21.02.2015

Nobeno naključje ni, da je bil 21. februarja v Dnevniku objavljen članek novinarja Primoža Cirmana. Da ima odlične zveze s tožilstvom  se je pohvalil kar sam v enem od  prejšnjih člankov. Naključje pa ni zato, ker je potekel rok, v katerem je tožilstvo lahko odgovorilo na navedbe v Zahtevi za varstvo zakonitosti zoper obe sodbi (prve in druge stopnje) v koprskem postopku. Že ves čas namreč trdim, da tožilstvo v tem postopku ne nastopa s prepričljivimi dejstvi in dokazi, temveč zlorablja svoj položaj in sproža medijsko gonjo ter tako skuša nadomestiti manjko argumentov. Da je temu tako, priča dosedanji potek celotnega postopka, saj začetna obtožnica že v pribl. 80 % ni vzdržala sodne presoje. Nobeno presenečenje ni bilo, da je predmet  na prvi stopnji dobil v roke sodnik Julijan Glavina, moj kolega iz študentskih let. Očitno to dejstvo, ki ga je zamolčal predsednici Okrožnega sodišča, ni bilo v moj prid.  Splošno je znano, da ni naklonjen dokaznemu materialu, ki ga predloži obramba, in bolj zaupa trditvam tožilstva. Tako je že v sodbi, s katero je je sprejel priznanje krivde dveh soobtoženk, še preden je obramba predstavila svoje trditve, zapisal, da sem storil (vsa!) očitana kazniva dejanja. Med postopkom je pozabil vabiti na zaslišanje eno od strank, ki jo je kasneje obsodil na odvzem premoženja. Namesto z vsebino postopka, se je ukvarjal s tem, da je od vodstva koprskega zapora zahteval, da se mi odvzame računalnik, ker ga je očitno motilo moje pisanje vlog med sojenjem. Da bi podkrepil svoje videnje, je v kazenski spis vlagal, zamislite, celo časopisne članke.

Novinar v članku ni zapisal nič novega, vse to je bilo znano že med postopkom. Je pa značilen bombastičen naslov članka, čeprav je iz sodnega spisa razvidno, da v stečajnem postopku ni šlo za nobene moje posle. Tako je tudi spraševanje novinarja, kaj se bo zgodilo z nekim denarjem, popoln nesmisel. Ali se mu ne zdi čudno, da je tožilstvo v postopku trdilo, sodišče pa v sodbi zapisalo, da sem si pridobil premoženjsko korist v celotnem znesku (2,1 mio Eur), če pa se pretežen del  tega denarja dokazljivo nahaja na nekem računu, ki ni z menoj v nobeni povezavi, prav tako pa tudi ne preostali denar. Tožilstvo in sodišče trdita, da je ta denar končal v rodbinskem objektu na Hrvaškem. Kako je to možno, če sedaj isto tožilstvo ( po navedbah v članku) trdi, da se velika večina tega denarja še vedno nahaja na nekem računu v tujini. Kar je seveda res in še enkrat trdim, da sodišče ni navedlo nobenih dokazov, ki bi me povezovali s tem denarjem. Prav tako je nelogično, da nam je bila že odvzeta celotna premoženjska korist, tožilstvo pa bi sedaj ( po navedbah v članku) rado odvzelo še denar iz omenjenega računa v tujini.

Novinar se sprenevedavo sprašuje, kje je končal denar iz stečajne mase. Treba je jasno povedati, da pri stečajnih upnikih, pretežno pa pri nekdanjih delavcih, ki so bili, v nasprotju s premnogimi  drugimi stečajnimi postopki, poplačani v celoti. In ti delavci se lahko, zaradi plačila vseh prispevkov, tudi nemoteno upokojujejo.

Novinar mimogrede zapiše še stokrat izrečeno laž, da so bile nepremičnine last javnega dobra (na tem mestu je nesmiselno razpravljanje o tem, da javno dobro sploh ne predstavlja lastninske pravice, ampak omejitev pravice uporabe v korist vseh in v lastninsko pravico ne posega). Iz zemljiške knjige je razvidno, da pri nepremičninah Hidra ni šlo za nobeno javno dobro. To je postalo šele dve leti po prodaji. Očitno gre za prezahtevno tematiko za novinarja, ki se spozna na vse. Spregledal  je na primer, da je bil v njegovem časopisu 18.februarja objavljen članek o nacionalizaciji zasebnih nepremičnin, ki so jih storile občine, z izjavami dr. Cirila Ribičiča. Če bi šlo za kredibilnega novinarja, bi se lahko vprašal, zakaj ni občina Koper za odvzeta (nacionalizirana) zemljišča plačala prav nobene odškodnine lastniku zemljišč.

Popolna laž je tudi zapis o napolnitvi stečajne mase domala čez noč. Prodaja premoženja je trajala kar nekaj časa in se je premoženje prodalo šele na tretji javni dražbi. Tudi zadnji odstavek v članku naj si novinar  še enkrat prebere, saj je zapisano samo s seboj v nasprotju. Pomembno je senzacionistično pisanje, novinarska etika gor ali dol.

Takšni članki pa utrjujejo moje prepričanje, da gre za nastavljen postopek, voden na silo, mimo prava in zakonov. Tak, kot je bil postopek v zadevi HKS Sicura.  

Dob, 30.01.2015

Medijska gonja ne poneha. Danes je POP TV, v večernem dnevniku ob 19. uri, z velikim pompom lažnivo prikazoval vsemogoče povezave in trdil, da sem bil šest let skriti lastnik družbe MC Medicor. Naj takoj povem, da nikoli nisem bil pravni zastopnik družbe MC Medicor, da nisem nikdar imel niti ene njihove delnice, torej nikoli nisem bil niti lastniško, niti kako drugače povezan z omenjeno družbo. Toliko o verodostojnosti poročanja in sklicevanju na zanesljive vire. Kot vedno so laž in polresnice podlaga za kreiranje bombastičnih zgodb. 

Simptomatično je, da POP TV ne objavlja zahtev po objavi popravkov, zato ni mogoče, tako kot v primeru časopisnega članka, zahtevati prikaz resničnih podatkov v isti oddaji ob isti uri. Torej lahko mirno trosijo zgodbice, za katerimi pa verjetno stoji »vir«, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da sva bila z g. Šušteršičem pravnomočno oproščena kakršnihkoli kaznivih dejanj v primeru stečaja HKS Sicura.

Še nekaj o kršenju novinarskega kodeksa in etike, ki so si ga privoščili  novinarji in uredništvo POP TV. Pri objavi prispevka so uporabljali posnetke s sojenja v stečaju HKS Sicure, kjer je bila izrečena oprostilna sodba v celoti in teh posnetkov ne bi smeli več objavljati.

Dob, 14.01.2015

13. 1. je bil v reviji Jana objavljen pogovor z novinarko Evgenijo Carl, po mnenju bralcev omenjene revije zadnja nosilka naslova »Slovenka leta«, ki se je pohvalila, da je razgalila moje premoženjsko stanje. To si šteje za enega večjih dosežkov v preteklem letu.  Ljubi moji, dosežek pa tak! V nos ji je šlo, da sem na sodišču izjavil, da nimam nepremičnega premoženja;  to naj bi bile »pravljice za lahko noč«, premoženje pa skrivam. Da smo lahko zidali  hišo v Savudriji, smo po takratnih hrvaških zakonih ustanovili podjetje.  Ko so me neupravičeno priprli, je podjetje ostalo brez direktorja, to pa je pravno nevzdržno. Zato sta vodstvo, kot lastnika podjetja, prevzela  oče in tast. Razporejanje premoženja znotraj družine ni niti etično sporno, še manj pa kaznivo dejanje in ne gre za nikakršno skrivanje premoženja. V ta postopek smo bili praktično prisiljeni. In  zdaj pride to, za slovensko javnost pomembno razkritje. Korajžno se je zibala na valovih Piranskega zaliva, zvonila na hišnih vratih in presenečenega sina pred kamero javne RTV vpraševala, čigava je ta hiša. Ravnala je mimo kodeksa novinarske etike in izpostavljala ljudi, ki niso javne osebnosti. S kamero je tekala  tudi za mojo ženo pred koprskim sodiščem in ji tiščala mikrofon pred nos. Prav zvezdniška dejanja. Še bolj žalostno pa je dejstvo, da je svoje delo izrabila  za izvajanje »uslug« tožilstvu. Papirji, ki jih je veselo kazala naokoli, izvirajo namreč iz kazenskega spisa, vanj pa novinarka nikoli ni vpogledala, torej je dokumente lahko dobila samo od tožilstva.

Sprašujem se, ali bo, če bo sodba razveljavljena, vrnila naslov Slovenke leta ali pa se vsaj opravičila za svoja nekorektna dejanja. Odgovor je jasen. Sklicevala se bo na to, da je vse počela v interesu javnosti, njena ravnanja pa kažejo, da predvaja »pravljice za lahko noč« predvsem za »rumeno« javnost. Lahko bi svoj novinarski položaj izkoristila za zaščito vseh tistih, katerim so kršene pravice v sodnih postopkih, pa ne zmorejo ustreznega boja zoper sodne mline, že samo zato, ker nimajo ustreznega znanja. 

Koper, 16.12.2014

Po objavljeni sodbi Višjega sodišča v Kopru se v nekaterih medijih nadaljuje nekorektno poročanje, širijo se celo laži. V tem sta prednjačila STA in kot vedno Dnevnik.

O tem, da sem bil skriti kupec terjatev, ne bi izgubljal besed oz. se ponavljal. Vse sem pojasnil in to trditev demantiral v komentarju k sodbi pritožbenega sodišča. Res pa je, da samo  takšno stališče omogoča predmetni sodni postopek.

Nenazadnje mediji pri sedanjem poročanju ponovno kršijo novinarski kodeks. Obe oproščeni osebi namreč nista javni osebi. Zato je poročanje z navajanjem polnega imena in priimka in objava slik ob tem, da sta bili v celoti oproščeni ter tako veljata za nedolžni, kršitev kodeksa.

Koper,  03.12.2014

Pred kratkim se je na spletni strani Žurnala pojavil zapis, v katerem se novinar sprašuje, ali bosta oče in tast plačala za moje grehe z odvzemom premoženja, ki naj bi ga pridobil nezakonito.

Tudi ta prispevek prikazuje samo enostranske trditve tožilstva, ki ga je le-to sestavilo za potrebe sodnega postopka, ne da bi upoštevalo nasprotne dokaze v kazenskem spisu in zakonodaje, ki ureja stečajni postopek.

Če bi novinar upošteval kodeks novinarske etike, bi prikazal tudi nasprotna dejstva, to pa je, da v sodnem spisu ni niti enega dokaza o tem, da sem si pridobil kakšno premoženjsko korist; še več, v sodnem spisu so listine, ki dokazujejo, da v mojo korist ni bila narejena nobena transakcija. Č bi hotel, bi ta pomembna dejstva lahko poiskal med dostopnimi listinami na tej spletni strani. V tem postopku se torej nadaljuje skupni nastop represivnih organov in medijev, pri čemer se vsi dokazi, ki zanikajo zgodbo tožilstva, enostavno spregledajo. Tako kot je te dokaze enostavno prezrlo prvostopenjsko sodišče. Po tej sodbi pa je odvzem premoženja enostavna razlastitev, ne pa kazenska sankcija, ki bi temeljila na dokazih in zakonu.

Še nekaj v ilustracijo, kako poteka delo na naših sodiščih. V rokah držim sodbo višjega sodišča v enem od kazenskih postopkov, ki sicer z menoj ni povezan, kaže pa na sedanji način odločanja sodišč. Iz odločbe je razvidno, da je pritožbeno sodišče (tokrat v zadovoljstvo obtoženih) razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča. To sodišče se je namreč vnaprej brez preverjanja dokaznega materiala odločilo, da gre za neko kaznivo dejanje in na tej podlagi obtoženim izreklo večletne zaporne kazni. Sodnik, ki se vnaprej, ne da bi preveril dokazni material v spisu, odloči, da gre za kaznivo dejanje, stori najbolj grobo kršitev sodnih pravil. Tak sodnik ne bi smel več voditi kazenskih postopkov, saj se je izneveril sodniški prisegi. Od odločbe višjega sodišča je minilo že nekaj mesecev. Se je kaj zgodilo? Prav nič! Sodnik še vedno sodi po svoji presoji ne glede na dokazni material v spisu. Ali imamo že šeriatsko pravo? Smo se vrnili v čase dachauskih procesov?

Koper,  26.11.2014

Pred kratkim sta bila objavljena v časniku Delo dva prispevka novinarke Majde Vukelić, ki povzemata izjave prvega tožilca v državi, g. Fišerja.

V oči sta mi padli predvsem dve izjavi in sicer ta, da so tudi izgubljeni primeri za tožilstvo profesionalni izziv ter druga, da cilj tožilcev ne sme biti količinsko vlaganje obtožnih aktov. Predvsem od pravnikov sem pričakoval kakšen komentar, vendar ga ni bilo.

Oglejmo si samo zadevo z razvpitim  stečajem Sicure. Do zaključka sodne preiskave je s strani tožilcev postopek vodil g. Jože Kozina. Ko je bila preiskava končana, je spis odstopil in v delo ga je dobil mladi tožilec, ki je nemudoma spisal obtožbo. S tem ne bi bilo nič narobe, če se ne bi iz vsega materiala v spisu dalo zaključiti, da ni nobenih dokazov za obstoj kaznivega dejanja. Kdor dvomi v zapisano, si lahko prebere sodbo Višjega sodišča, ki trdi, da iz dokaznega materiala v spisu sledi, da ni bilo nekega kaznivega dejanja.

Še več, ne samo, da tožilec ni sprejel zavrnitve obtožbe, je še predlagal na Vrhovno državno tožilstvo, da na Vrhovno sodišče vloži Zahtevo za varstvo zakonitosti, čeprav ta po zakonu, glede na vsebino odločitve Višjega sodišča, sploh ni možna. Toliko o strokovnosti tožilstva. Vprašajmo se torej, kje je tu profesionalni izziv ? Prejkone je bila vložena obtožnica in tudi izrečena sodba z nekim drugim namenom.

In kako je s profesionalnim izzivom na sodišču v Kopru, kjer višje sodišče prav zdaj odloča o moji pritožbi na sodbo Okrožnega sodišča v zadevi stečaja Hidra Koper?  Tožilka je trmasto vztrajala na svojih stališčih, čeprav so v spisu listine, ki prikazujejo izvor premoženja, da v spisu ni nobenega dokaza o tem, da bi se s prodajo terjatev okoristil, da so v spisu listine, ki potrjujejo, da je družba Hidro Koper neomejeno razpolagala z nepremičninami.  Trdila je tudi, da sem zavajal kupca, čeprav je zastopnik kupca izpovedal, da je bil seznanjen z vsemi podrobnostmi pri prodaji. Tožilstvo se celo v nasprotju z ustavnim načelom sklicuje na nepravnomočno sodbo.

Je bila kakšna posledica navedenih zavajanj? Prav nobene. Sodišče je potrjevalo svoje odločitve tako o podaljševanju pripora, kot o zavarovanju premoženjskega zahtevka. Na podlagi česa? Na podlagi neobstoječih dokazov. Dokazi, ki pa so bili predloženi v spis s strani obrambe, pa so bili enostavno preslišani in »spregledani«!

S strani tožilstva bi zadoščalo, da bi v iskanju profesionalnih izzivov začelo upoštevati pravo. Kajti v današnjih postopkih je vprašanje prava (materialnega, kazenskega in ostalega) postalo popolnoma nepomembno. To pa pomeni, da se ljudje ne morejo zanesti več na nobeno pravno varstvo pri svojem ravnanju. 

Koper,  05. 11. 2014

Časopis Dnevnik v današnji tiskani izdaji z zvenečim naslovom najavlja (očitno za javnost »pomembno« ) zgodbo, čeprav gre o neki ne prav pomembni zadevi.  Srčika te zgodbe je poskus nekega podjetja, da bi prišlo do denarja, ki mu ne pripada, na škodo drugega podjetja, ki mu ta denar upravičeno pripada.

Začetek sega v leto 2004, ko se je začel stečajni postopek nad družbo Hotel Lovec d.o.o.,Bled, v katerem sem bil imenovan za stečajnega upravitelja. Lastnik tega podjetja je bila družba List d.o.o. iz Ljubljane, med njenimi lastniki pa je bil v tistem času Franc Gajšek.

Stečajni dolžnik, Hotel Lovec d.o.o., je bil med drugimi dolgovi dolžan določen znesek denarja tudi  družbi Hotel Slon d.d. iz Ljubljane, kar je razvidno tako iz popisa obveznosti in terjatev, ki ga je pripravila odgovorna oseba stečajnega dolžnika (v prilogi), kakor tudi iz bilance in vknjižb v poslovne knjige. Kljub temu, da je stečajni dolžnik izkazoval nesporno obveznost do upnika Hotel Slon d.d., je na naroku za preizkus terjatev upnik (in tudi lastnik stečajnega dolžnika) List d.o.o. tej terjatvi ugovarjal (jo prerekal), zaradi česar je sodišče upnika Hotel Slon d.d. napotilo na postopek, ki naj ugotovi, ali prerekana terjatev obstoja.

Upnik je tak postopek začel in dobil pozitivno sodbo tako na sodišču prve stopnje (leta 2007) kot na sodišču druge stopnje (leta 2008), vendar je List d.o.o. vložil še izredno pravno sredstvo (revizijo) na Vrhovno sodišče, ki je svojo odločitev izdalo leta 2011.

V vmesnem času so bila v stečajnem postopku končana vsa druga opravila, zato sem obema preostalima upnikoma (Hotel Slon d.d. kot upnik in List d.o.o. kot lastnik stečajnega dolžnika) predlagal, da prerekani znesek denarja položim pri notarju ter bo do tega zneska upravičen tisti subjekt, ki se bo izkazal z ustrezno sodno odločbo. Ob soglasju obeh upnikov je bil denar položen (deponiran) spomladi 2008 pri notarju Jožetu Sikošku (priloga – poziv upnikoma in njuni soglasji ter zapisnik o deponiranju ).

Vrhovno sodišče pa je presenetljivo odločilo, da se tožba zavrže (priloga – sklep z dne 6. 9. 2011). Iz obrazložitve te sodbe pa je razvidno, da sodišče šteje, da je terjatev upnika Hotel Slon d.d., ker jo je priznal stečajni upravitelj, ugotovljena (točka 9 v obrazložitvi). Kljub temu si to sodno odločbo vsak od upnikov razlaga drugače in sta tako oba pozvala notarja, da se jima izplača deponirani denar. Ker je tako prišlo do spora, kdo je do tega zneska upravičen, je notar izplačilo odklonil in začel postopek sodnega depozita, kot je bilo določeno v notarskem zapisu ob pologu denarja, če bi prišlo do takšne situacije.

Podjetje List d.o.o. s tako notarsko odločitvijo ni bil zadovoljen, zato je vložilo tožbo zoper notarja in mene zaradi plačila odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala, ker denarja ni dobil. V tožbi se sklicuje samo na izrek odločitve Vrhovnega sodišča, ne pa tudi na njeno obrazložitev v delu, ki govori, da je terjatev Uupnika Hotel Slon d.d. nesporno ugotovljena (kar je tudi podlaga za njeno poplačilo).

Kaj v tej zgodbi moti novinarja? Ne moti ga trmasto vstrajanje nekega podjetja, da pride do denarja, ki mu ne pripada. So pa v zadevo vpletene osebe, ki dajejo podlago za mastne naslove in spet razne špekulacije.  

Koper,  21.08.2014

Čeprav nerad, moram komentirati zadnje pisanje Dnevnikovega novinarja Cirmana z dne 16.avgusta. Vprašujem odgovorno urednico, kaj ima opraviti neka sedežna garnitura z javnim interesom, poleg tega še z lažnim podatkom o stroških njenega prevoza, kot da bi potovala okoli sveta. Sprašujem se tudi, odkod novinarju ti podatki, saj je spis na Višjem sodišču v Kopru. Novinar bi jih lahko dobil le od tožilstva, kar pa je nedopustna praksa.

Prav tako je lažno namigovanje, da sem ekonomski lastnik podjetja Grudnova gradnje. Pri tem uporablja besedno zvezo »utemeljen sum«. Sliši se lepo, ni pa resnično. Novinar naj bi pisal o dejstvih, ne pa o nekih sumih.

Kar se tiče navedb o sodnem postopku v Kopru so na tej spletni strani objavljeni vsi dokumenti. Dejstvo je, da v postopku ni nobenega dokaza o tem, da sem se okoristil pri stečaju Hidra. Očitno je, da represivni organi niso sposobni priznati svoje zmote, da  so sprožili kazenski postopeki; listine v spisu namreč pričajo, da je bila prodaja premoženja Hidra v celoti skladna s pravno ureditvijo, da kot stečajni upravitelj nisem uradna oseba in da na moj osebni račun ni bilo izvršeno nobeno nakazilo iz stečaja Hidra ali kake druge družbe, ki se omenja v sodnem postopku, niti nisem imel premoženjsko korist na kak drug način. Novinarja bi moralo zanimati, kako to, da koprsko okrožno sodišče ne upošteva listin v spisu in s tako lahkoto izreka dolgoletne zaporne kazni. Če bo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da je sodba neutemeljena,  bo zopet zapisano, da gre za neuspeh sodstva, ne pa za sojenje, kjer so pomembni le dokazi, ne pa novinarska sumničenja in medijski pogromi.

 Koper,  14.08.2014

Pa smo dočakali spet enega v seriji Dnevnikovih člankov, ki poskušajo umazati moje ime, zdaj pa v to vpleta še mojo ženo. Pomenljiv je naslov »Nova senca Šarićevih nad Goršetom«, kjer se me ponovno poskuša spraviti v povezavo z nekim Šarićem, zdaj še prek moje žene. Že nekajkrat sem zanikal vsako povezavo ali poznanstvo s to osebo, vendar novinar Cirman nadaljuje s špekulacijami in izmišljijami. Če že govori o »senci«, kaj ni največja senca oziroma katastrofa njegovega novinarskega dela prav razsodba v zadevi Sicura, pri kateri se je nekaj let zaman trudil s pisanjem takšnih člankov, ki bi me kot stečajnega upravitelja v javnosti kar najbolj očrnili.

Prav zanimivo je, kako vpleta v normalne nepremičninske posle mojo ženo. Postavlja se neka trditev, ki se potem v nadaljevanju zanika (»potrdil je, da je pri vseh dogovorih sodelovala Barbara Gorše« in »pri tem ni želel potrditi ali zanikati, da je Markulinovo v posel pripeljala Barbara Gorše«). Spet ena »senca«.

Prav tako je navadna laž, da je bila družba Municipiums Šarićeva last.

Koper,  11. 08.2014

V časopisu Dnevnik je bil 8. 8. t.l. objavljen članek z naslovom »Stečaji za ene donosen posel, za druge garaško delo«, v katerem avtor potrjuje mojo tezo, da je Dnevnik časnik, ki je že med ljubljanskim postopkom ob podpori upnika HKS Sicure sistematično blatil moje ime in bil med nosilci medijske gonje. To priča tudi navedeni članek. V njem avtor zapiše: »V vrstah upraviteljev je tudi peščica posameznikov, ki so obrt pripeljali na slab glas.Med njimi je tudi odvetnik Brane Gorše, ki je vrsto let vodil stečaj HKS Sicure. Čeprav so mu upniki ves ta čas očitali nepravilnosti, je bil (šele) aprila letos zaradi dela v stečaju Hidra Koper spoznan za krivega goljufije, zlorabe položaja in pranja denarja. Na prvi stopnji je bil obsojen na desetletno zaporno kazen. Le tri mesece prej je izgubil dovoljenje za delo upravitelja in s tem tudi vodenje 47 stečajev.«

Gre ponovno za tendenciozen zapis in perfidno manipulacijo, ki se, kot rečeno, v tem časopisu ponavlja že nekaj let . Novinar seveda ne pove, da mi upniki Hidra Koper niso nikoli očitali nepravilnosti, ampak so to počeli upniki HKS Sicure. Pravnomočna sodba pa je pokazala, da so bili očitki neutemeljeni in da je bil stečaj voden korektno.

Morda pa novinar nevede prikaže ozadje obeh postopkov, ki  ni v tem, da bi ravnal v nasprotju s predpisi stečajne zakonodaje, pač pa v objestnosti  tožilstva pri vlaganju obtožbe. Med vodenjem stečaja Sicure so zaradi pritiska upnikov in neutemeljenih ovadb kriminalisti trikrat pregledali moje delo in niso zaznali nobenih znakov kaznivega dejanja. Pa je tožilstvo zadevo vseeno peljalo dalje ob pritisku tako upnikov kot medijev. Bi morali zato tožilstvo, upniki in mediji poravnati nastale stroške in ne državni proračun (davkoplačevalci), kot se v enem od predhodnih člankov pritožuje novinar. 

V koprskem postopku pa tožilstvo ves čas zanika obstoj listin, ki pričajo, da s prodajo Hidra Koper ni bilo nič narobe;  vseskozi tudi zanika vedenje, da je že višje sodišče v Ljubljani v sodbi jasno povedalo, da stečajni upravitelj ni uradna oseba in zato ne more zlorabiti uradnega položaja (za kar sem bil med drugim na prvostopenjski sodbi obsojen na štiri leta zapora). Tožilstvo tudi nenehno ponavlja, kako sem si pridobil premoženjsko korist, čeprav ni enega samega dokaza, ki bi to potrdil. Se bo tudi po koncu tega postopka časnik spraševal ali bodo morali davkoplačevalci plačati stroške, nastale zaradi neutemeljenih sumničenj tožilstva?

Prav tako nisem tri mesece prej izgubil dovoljenja in s tem vodenje 47 stečajev. Delo stečajnega upravitelja sem prenehal opravljati oktobra 2010 in od takrat nisem vodil nobenega postopka. Res pa je, da mi je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje stečajnih postopkov januarja 2014. Pravzaprav sem bil izbrisan iz spiska stečajnih upraviteljev, ker nisem več želel plačevati kar velikega zneska za zavarovanje odgovornosti in to za delo, ki ga nisem več opravljal.

Popolnoma nesmiselno je pri tem časniku zahtevati objavo popravkov, saj jih ne bi dočakal, ker jih tudi v pretklosti ni objavljal. Opis resničnih dejstev seveda ne sodi v kontekst podtikanj, špekulacij in polresnic, ki jih Dnevnik objavlja pod mastnimi naslovi  v rednih časovnih presledkih.

Moje ime se omenja tudi v Mladini z dne 8. avgusta  v članku »Pravica točno določenega človeka«.  Avtor namreč razpravlja o izreku ukrepa prepovedi opravljanja poklica. V članku je zapisal, da mi je bil tak ukrep izrečen za dobo petih let .Če bi avtor poznal stečajno pravo, bi se lahko vprašal, zakaj je sodišče tak ukrep sploh izreklo. Upravitelj, ki je pravnomočno obsojen (skoraj za katerokoli dejanje)  takoj izgubi dovoljenje za vodenje stečajev. Zakaj je torej sodišče odločalo o nečem, kar je popolnoma nepotrebno?  Mimogrede, kako to, da tako strogi ukrepi ne veljajo za nobeno drugo dejavnost ali funkcijo v državi?

Koper, 25.06.2014

Iz zadnjega objavljenega dokumenta ( Sklep Višjega sodišča v Kopru o zavrnitvi pritožbe) je razvidno, da sem se pritožil na sklep senata, s katerim naj bi se ugotavljalo, ali še obstojijo priporni razlogi. Čeprav sem v navedel dejstva, ki kažejo na nezakonitost odločitve sodišča z obsodbo in na materialne dokaze, je pritožbeno sodišče z golim formalizmom pritožbo zavrnilo. Seveda je to procesno možno. Vrhovi v sodstvu pa so presenečeni , da državljani nimajo zaupanja v pravosodje. Odgovor, zakaj zaupanja ni, si lahko poišče kar v mojem konkretnem postopku, v katerem poteka vse od začetka skrivanje pravosodja (sodstva) za zakonskim formalizmom.

Dokler sodstvo ne bo v prvi vrsti skrbelo za zakonitost postopkov, ne pa da bo podaljšana roka tožilstva in da ne bo za vsako ceno, tudi s kršitvijo zakonodaje, iskalo potrditev obtožnice na škodo udeležencev v kazenskih postopkih, dokler se ne bo nehalo skrivati  za procesnimi formalizmi, namesto da bi vsebinsko presojalo sam postopek, toliko časa ne bo zaupanja v pravosodje. Dokler se to ne bo zgodilo pa so vsi ukrepi sodstva strel v prazno in zgolj obupen poskus popraviti slabe poteze sodnikov in sodnic. Zaupanje državljanov se bo povečalo, ko bodo sodniki začeli odgovarjati za slabo vodenje postopkov v tistih zadevah, ko so očitno kršena načela zakonitosti. To pa velja tudi za tiste primere, ko se izrekajo obsodilne sodbe samo zato, da se pomiri javnost, ki so jo vznemirili mediji  z opisovanjem polresnic in laži pod pompoznimi naslovi člankov.

KOPER, 09.06.2014

Za pričakovati bi bilo, da bo oprostilna sodba v zadevi HKS Sicura, ki nedvoumno pove, da je prvostopenjsko sodišče vse obstoječe dokaze napačno presodilo, pomenila konec permanentne medijske gonje, ki je trajala več let. Pa temu ni tako. To zadevo je v pogovoru na programu TV 3 dne 04.06.2014 uporabil Janez Janša in z njo skušal pokazati, kako neenakopravno in pristrano obravnavajo sodišča posamezne primere. Na žalost je spet pomešal in po svoje prikrojeval dogodke, da bi bil bolj  verodostojen. Seveda ima imenovani vso pravico, da dokazuje svojo nedolžnost, vendar naj to počne s predstavitvijo argumentov v sodnem postopku, ne pa z dvomljivimi komentarji v javnih nastopih.

V razgovoru me sicer ni konkretno imenoval, se pa da to iz ostalih podatkov nedvoumno ugotoviti. Govoril je namreč o zloglasnem stečajnem upravitelju, ki je bil ob kopici dokazov obsojen na 10 letno zaporno kazen, pa ga je istočasno z obsodilno sodbo na višjem sodišču v zadevi Patria v neki sosednji dvorani sodnica oprostila. In to tista sodnica, s katero naj bi se družil na raznih zabavah, kar dokazujejo tudi fotografije. Resnica je povsem drugačna. Višje sodišče me še ni oprostilo obsodbe, v kateri je bila izrečena 10 letna zaporna kazen. Prav tako ni nobenega dokaza, da poznam sodnico, ki je bila sodnica poročevalka v ljubljanski zadevi.  Seveda niso istočasno potekale niti razprave, kjer bi bil na eni od njih oproščen.  Ni tudi nobene fotografije, kjer bi bil na kakšni zabavi v družbi sodnikov in sodnic.

Koper, 15.05.2014

Neprestano opozarjam na ravnanja medijev, ki vnaprej nekoga obsodijo in pričakujejo, da bo sodišče na podlagi njihovih medijskih objav in pritiskov takšno obsodbo potrdilo. Ko se to ne zgodi pa sledi napad na sodnike, da se s tem prikrije svoje zmotne presoje in vnaprejšnje obsodbe.

To se vidi tudi iz medijskih objav dne 15. 05. 2014. Kot po navadi prednjači  v predstavitvi domnevnih nepravilnosti  Dnevnik. Kaj pa je objavljeno pod pompoznim naslovom? Nič , razen tega, da se nekateri ljudje poznajo in družijo;  v to njihovo druženje pa časopis vpleta tudi mene in polemizira s sodbo, ki je bila izdana v ljubljanskem postopku. Več kot očitno je, da se pri tem časopisu ne morejo sprijazniti z oprostilno sodbo na podlagi materialnih dokazov. Če bi bil namen časnika dejanska informiranost javnosti, bi se pri časniku morali vprašati, kako to, da je bila obtožnica vložena navkljub temu, da so pred tem kriminalisti dvakrat pregledali vodenje stečaja Sicure in niso ugotovili nobenih nepravilnosti ter tega, da je bila obtožnica vložena in zadeva procesuirana navkljub kopici dokumentov v kazenskem spisu, ki potrjujejo korektno vodenje stečaja. Pa temu ni tako. Mediji zaženejo vik in krik o neutemeljenem postopku le takrat, ko se v sodni obravnavi znajde kakšen novinar, saj naj bi šlo za pritisk na medijsko svobodo. V vseh drugih primerih pa naj bi bili tožilci nezmotljivi in njihovi postopki pravno neoporečni. Že dejstvo, da so mnoge sodbe razveljavljene, kaže na to, da temu ni tako in tudi ne more biti tako.

Oprostilna sodba je torej pokazala, da medijska gonja ne more in ne sme biti vodilo za sodno odločanje. Senco nad to sodbo pa naj bi metalo to, da neka sodnica pozna drugo sodnico. Ja kaj takega!  Časnik ne more mimo tega, da ne bi v ta poznanstva vpletal tudi mene, čeprav me na zabavah, ki jih omenja, nikoli ni bilo.

Da bi celo zgodbo popestrili pa se mimogrede navrže, kako je nek tuj državljan z nakupom družbe v stečaju pridobil v Bosni večmilijonsko premoženje. Če bi novinar vsaj malo preveril dejstva, bi ugotovil, da tega premoženja ni bilo, ker je kantonalna agencija za privatizacijo že pred začetkom stečajnega postopka odstopila od vseh sklenjenih pogodb, s katerimi je družba Citrus d.o.o. iz Ljubljane v Bosni kupila družbeni kapital v sedmih družbah. Torej nekega večmilijonskega premoženja ni bilo nikjer. Ampak to je nepomembno, saj ne služi kontekstu objav, s katerimi se umetno ustvari neka afera, ki jo je potem treba razčiščevati. Pri tem razčiščevanju pa se pozablja, da so podlaga zanj nepreverjene informacije. Pozablja se tudi, da je z nepreverjenimi podatki novinarje več let seznanjal neuspešen denarni špekulant. Oprostilna sodba je pokazala, da je zavajal tako časnik kot tudi javnost.

Pa nič zato, saj se vse pozabi. Kot tudi to, da je nek novinar nekoč že imel težave z resnico pri nekem drugem dnevnem časniku. Vse za medijsko neodvisnost in domnevno informiranost javnosti, v resnici pa gre bolj za prodajno uspešnost nekega časnika.

Koper, 19.04. – 20.04.2014

Bolj prepričljivo se moje dosedanje trditve o vnaprejšnjem medijskem linču in s tem vnaprejšnje obsodbe, kot se je dogajala v ljubljanskem kot koprskem postopku, ne bi mogle potrditi, tudi če bi želel;  potrditev je prišla sama od sebe v obliki dveh sodnih odločb, obsodilne v koprskem postopku in oprostilne v ljubljanskem postopku ter povezanem medijskem odzivu.

Mediji so seveda sodbo v Kopru sočno komentirali. Izpostavim naj samo nekatere. Tako je novinar na POP TV lagal o premoženju v davčnih oazah, v Mladini pa so moje delo označili za zločinsko. V Financah je novinarka oprostilno sodbo v primeru Sicure ocenila kot udarec v borbi proti gospodarskemu kriminalu. Kako, prosim? Kadar se sodba konča tako, da je obtoženec kaznovan, se jo sprejme z odobravanjem in z velikimi naslovi. Če pa je obtoženec oproščen , se taka novička znajde med nepomembnimi zadevami. Nekateri mediji so oprostitev  poskušali prikazati kot napačno, pri čemer so ponovno navajali trditve Bojana Oblaka, pozabili pa prikazati nekatera dejstva, ki ljubljanski postopek pokažejo v precej drugačni luči, kot ga prikazuje imenovani finančni špekulant. Več o posameznem postopku pa v nadaljevanju.

Koper:

Na zadnji obravnavi, dne 28.03.2014, je sodnik objavil, da čakamo listine iz Avstrije , ki jih je zahteval na predlog tožilstva. Določena sta bila še dva datuma za obravnavo, 10. In 23.04.2014 z dogovorom, da če listine ne pridejo pravočasno, bo narok 10.04.2014 preklican. Namesto preklica, ker listine niso prispele, je sodnik obvestil zagovornike dva dneva pred narokom,da bo zadevo 10.04.2014 zaključil. Na naroku 10.04.2014 ni bil predstavljen razlog za tako odločitev, ampak se je to utemeljevalo s tem, da gre za prednostno zadevo, zaradi pripora in zavarovanja premoženja. Kot da ti dve okoliščini nista obstajali  že vse od februarja 2013, pa se ni nič mudilo ne z razpisom prve obravnave , na katero se je mimo ustaljenih pravil čakalo več kot tri mesece, ne z vodenjem obravnave, ko so se v dokazne namene brale vse listine, tudi ogromno nepomembnih, ki s postopkom nimajo prav nobene povezave.

Seveda se hitenje z zaključkom obravnave pokaže v povsem drugačni luči ob dejstvu , da je bila v ljubljanskem postopku izdana oprostilna sodba. Ker je Okrožno sodišče v Ljubljani prejelo sodbo Višjega sodišča  11.04.2014, pomeni, da se je o vsebini oprostilne sodbe v »posvečenih« krogih vedelo že prej, vsaj nekaj dni; toliko časa namreč preteče med zapisom celotne sodbe in njenim pregledom, preden se odpravi sodišču prve stopnje, da jo vroči strankam. Prejeli pa smo jo šele 17.04.2014.

Vprašujem se, zakaj se sodba ni takoj odposlala strankam , saj bi bila tako vsebina sodbe znana že pred izrekom koprske obsodbe? Torej, več nepojasnjenih (ali pa tudi ne) naključij.

Izrek obsodilne sodbe v Kopru niti ni presenečenje glede na način vodenja postopka ; presenečenje je, da je sodišče skoraj v celoti sledilo predlogu tožilstva, pri tem pa ni upoštevalo množic dokazov, ki ne dajejo nobene podlage za takšno obsodbo, še več pa pravnih argumentov, ki obsodbe ne omogočajo. 

Nekateri bistveni poudarki so:

• kako naj bi zavedel kupca premoženja , če je ta izjavil, da je seznanjen z vsemi podatki;
• kako je lahko izrečena obsodba za zlorabo uradnega položaja, če je že sodišče v ljubljanskem postopku na podlagi istih pravnih norm odločilo, da kot stečajni upravitelj nisem uradna oseba;
• kako je lahko izrečena obsodilna sodba za pranje denarja, če sem ga posodil iz lastnih sredstev; za ta denar pa se ne trdi, da izvira iz kaznivega dejanja;
• kako so me lahko obsodili, da sem dolžan povrniti premoženjsko korist, če po eni strani sodišče navaja, da ne ve, kje je denar končal, po drugi strani pa v sodnem spisu ni nobenega dokaza, da sem prejel kakršenkoli evro iz navedenih sredstev.

Glede na izjavo tožilke je šlo v postopku za kaznovanje, ki naj bo v poduk ostalim. Za kaj takega ni nobene pravne podlage in se očitno pozablja na vse norme, ki tako odločanje prepovedujejo.

Nekaj podobnega se je dogajalo v ljubljanskem postopku, ko sodišče ni upoštevalo vse navedbe obrambe o dejanskem stanju in pravnih pravilih (tožilec pa naj si pogleda svoje izjave za medije, da bo v prihodnje previdnejši pri svojih trditvah in ocenah pred končnim postopkom).

Tako se je na koncu koprski postopek zreduciral le na to, da se podaljša pripor in da se odvzame premoženje vsej družini, čeprav so v sodnem spisu listine, iz katerih je razvidno, da gre za premoženje očeta in tasta. Za takšne odločitve sodišča ni v zakonodaji nobene podlage.

Iz odločitve sodišča o podaljšanju pripora je razvidno, kaj je bila podlaga za odločanje. To naj bi bila sodba za stečaj Sicure in pa trditev o premoženju v tujini, čeprav sodišče takoj doda, da se ne ve, kje je denar končal. Sodišče se sklicuje na sodbo ljubljanskega prvostopenjskega sodišča, čeprav sem med postopkom več kot eno leto stalno opozarjal, da tako sklicevanje predstavlja kršitev 27.člena Ustave RS (domneva nedolžnosti). To pa naj bi bil tudi eden izmed razlogov za izločitev sodnika, ker je s tem pokazal svojo pristranskost.

- sklep o podaljšanju pripora
- pritožba na podaljšanje pripora 

Ljubljana: 

Po objavi v medijih, da je bila izdana oprostilna sodba v ljubljanskem postopku za stečaj Sicure, so se mediji v pretežnem delu trudili prikazati, kako je taka odločitev napačna.

Najdlje v tem je šel časnik Dnevnik z novinarjem Primožem Cirmanom, ki je razpihoval medijsko gonjo v tej zadevi že nekaj let. V časniku Finance pa Simona Toplak piše : »po tem ko tožilstvu ni uspelo dokazati zlorab stečajnega upravitelja Branka Goršeta v primeru Sicura in ga je višje sodišče oprostilo, kar je velik udarec preganjanju gospodarskega kriminala«. 

Mediji svoje vloge objektivnega poročevalca niso opravili. Če bi jo, bi navedli, da je ključni razlog za prodajo terjatev v tem, da je upniški odbor nasprotoval nadaljnji izterjavi terjatev, saj so nasprotovali nadaljnji zaposlitvi delavk (kar je razvidni iz odločbe pritožbenega sodišča; tu novinar Cirman zapiše laž, da za nadaljnjo zaposlitev delavk nisem potreboval soglasja sodišča; na laž ga postavi člen 107 ZPPSL). 

Ko mediji ponovno citirajo Bojana Oblaka pa pozabljajo na nekatera dejstva, ki pomembno osvetlijo zadevo in sicer:

• da je policija v predkazenskem postopku napisala tri poročila iz katerih izhaja , da niso zasledili obstoja znakov kateregakoli kaznivega dejanja;
• navzlic temu se je tožilec , ki je takrat vodil zadevo , vseeno odločil za preiskavo ; ali je to storil zaradi pritiskov Bojana Oblaka , ve le on; res pa je, da se je Bojan Oblak hvalil, da tožilca pozna in z njim hodi na pijačo (obstoji pisni dokaz); dejstvo je tudi , da je tožilec Bojanu Oblaku iz tožilskega spisa , ko še ni bilo odločeno , ali se bo preiskava začela, izročal dokumente (obstoji pisni dokaz);
• da je sodišče na prvi stopnji  izdalo obsodilno sodbo  na podlagi medijske gonje, katere glavni akter je bil Bojan Oblak (npr. časopis Dnevnik in Pop TV).

Da je vsa zgodba trajala sedem let in pol, je očitno zasluga Bojana Oblaka, ki bi se mu moralo iz vsega povedanega naložiti povračilo stroškov ; če so upniki oškodovani pa imajo na podlagi člena 88/3 ZPPSL pravico terjati povračilo škode od članov upniškega odbora, če jim jo povzročijo namerno ali iz hude malomarnosti pri opravljanju dolžnosti člana upniškega odbora.

Oblakova trditev«da če si pridobiš dovolj denarja in imaš zaveznike na pravih mestih, si lahko privoščiš karkoli in za nepravilnosti ne odgovarjaš« pa je nevredna vsakega komentarja; očitno imenovani pozablja, da je bila izrečena na prvi stopnji obsodilna sodba. Glede na ugotovitve pritožbenega sodišča in vsebino njegovega pričanja pa bi tožilstvo zoper njega lahko začelo postopek zaradi krivega pričanja.

Ali bo navedena odločitev Višjega sodišča v Ljubljani prinesla v celotno zadevo nekaj razuma  in ne kaznovanja za vsako ceno z zlorabo prava, pa bo pokazala prihodnost.
 

Ljubljana, 17.04.2014

No, pa se je zgodilo, kar je bilo načrtovano. Še eno nekonzistentno sojenje mojemu možu, namreč. To pot za stečaj Hidra Koper. Že po prvem sojenju za stečaj Sicure se je sodnica trudila na petdesetih straneh upravičiti izrečeno visoko kazen štirih let zapora in 50.000 evrov stranske denarne kazni, ker naj bi nekomu drugemu omogočil zaslužiti približno 200.000 evrov.  In kaj se je zgodilo v Kopru?  Ali je res, kar se šušlja po hodnikih koprskega  sodišča, da se je o njegovi 12 letni zaporni kazni govorilo že prej, preden so ga priprli? Ves potek, dolžina pripora, vstrajanje tožilke na trditvah, ki niso v skladu z zakonodajo, dolgoveznost sodnega postopka in nenazadnje izrečena kazen desetih let zapora, so me prepričali, da je temu res tako. Ni zaman rekel moj mož v zaključnem govoru, da gre v tem primeru za dachauski proces, kjer je že tudi bilo vse vnaprej dogovorjeno. Quo vadis, slovensko pravosodje?  In kje so glavni dirigenti ?

Vendar ni moj namen samo komentirati te sodbe. Ker sem bila pri tem sojenju soobtožena in vrsto dopoldnevov presedela v sodni dvorani, se mi porajajo  vprašanja, na katera si ne znam odgovoriti, in občutki, ki me težijo.

V prvi vrsti se sprašujem, s kakšno pravico krojijo življenje naše širše družine, ko z dolgotrajnim priporom sramotijo moža in nas vse, ko morata najina otroka že več kot eno leto hoditi na obisk k očetu v zapor; kako sta se počutila, ko so se na prvih obiskih gledali skozi stekleno steno in se pogovarjali po domofonu, vesta le ona.  Tudi pogled na vklenjenega očeta je več kot travmatičen. Aroganca tožilke pa tudi sodnikov, ki so odločali o dolgotrajnem priporu, je neizmerna. Institut pripora se mora uporabljati za pripravo obtožnice ne pa za vnaprejšnje kaznovanje in pritisk na obtoženega. Tudi med sodnim postopkom me je presenečala ignoranca tako tožilke kot sodnika na vse podane dokaze obrambe in obrazložitve le-teh. Zainteresiranost sta pokazala le takrat, ko je bilo govora o našem premoženju. Svojo funkcijo imajo za nedotakljivo in se temu primerno tudi obnašajo.

Posebno poglavje so laži, ki jih trosijo časopisi in elektronski mediji. Čeprav smo verjetno edini, ki objavljamo vse zapisnike in sodbe na svoji internetni strani, se novinarji na to ne ozirajo in marsikateri še vedno podtikajo in pišejo laži o denarju v davčnih oazah in povezavah s Šarićem. Novinarji  pa ne povedo, da so bili upniki v stečaju Hidra popolnoma  poplačani (nihče od upnikov, ki so pričali, ni obremenil mojega moža,  sodnik pa se je ob obrazložitvi sodbe spraševal, kdo bo poplačal uboge upnike); prav tako  ne povedo, da je bila na Višjem sodišču zavrnjena pritožba RB Nekretnine d.o.o., ki je v civilni tožbi zahtevala plačilo odškodnine.

Za objave v medijih je značilno, da objavljajo tudi nepreverjene ali izmišljene trditve (npr. o premoženju v davčnih oazah, zaplembi kar sedmih avtomobilov ali o tem, da mora moj oče plačati državi tri milijone evrov). Te trditve so lahko posledica površnosti novinarjev ali  še raje načrtnega povzročanja bralčevega zgražanja in ogorčenja.

Nadalje se sprašujem, kako lahko kaznujejo  človeka brez kakršnegakoli dokaza. V koprskem sodnem spisu je odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani , ki je obravnavalo stečaj Sicure, da stečajni upravitelj ni uradna oseba, koprsko sodišče pa ga kaznuje, da je izkoristil položaj uradne osebe. Čemu služijo vsi zakoni in sodna praksa, če si jih vsak razlaga, kot mu trenutno odgovarja. Moža dolžijo, da je prodajal zemljišča v lasti Hidra Koper, čeprav je prodajal le pravno osebo. Ko opozori sodnika, da si je MO Koper nezakonito prilastila nekatera zemljišča v lasti Hidra Koper, sodnik pove, da to ni njegova stvar in naj se s tem ukvarjajo drugi, čeprav gre za zemljišča, ki se obravnavajo v tem sojenju. Dolžijo ga pranja denarja, čeprav ne gre za denar nezakonitega izvora in o čem takem ne obstoje nobeni dokazi. Sumi se lahko vse in vsakogar.

Prav zgrožena pa sem bila nad tem, s kakšno lahkoto tožilka predlaga leta (ne mesece) zaporne kazni. Za vse nas je predlagala kar 23 let, kot da smo ubili nekaj ljudi. Zame je predlagala za sostorilstvo pri domnevnem pranju denarja kar 5 let zaporne kazni. Rekla je, da se bo na izrečeno enoletno zaporno kazen pritožila.Kako pa naj človek sodi njene nepoštene postopke, ko je dvakrat nameravala z dokumenti , ki niso imeli zveze s tem sojenjem, obremeniti obtoženega.  Ko ji  je obramba dokazala  neveljavnost teh papirjev, je skomignila z rameni, češ, sem pač poskusila. Ko so jo novinarji po izrečeni kazni vprašali, kako je s sodbo zadovoljna, je med drugim povedala, da ta sodba sporoča, da se takšna dejanja ne izplačajo. O sancta simplicitas! Imamo torej prvo sodbo, ko je stečajni upravitelj kaznovan v poduk drugim stečajnim upraviteljem.

Ne razumem tudi sodišča, ki je zaplenilo vikend v Savudriji, čeprav so v sodnem spisu vsi dokumenti  o izvoru denarja, s katerim se je gradil ta vikend. Parcelo z vikendom smo kupili že leta 2003 in gre predvsem za denar najinih staršev. Sporna prodaja terjatev v stečaju Hidra Koper se je pričela šele leta 2007, ko smo bili tik pred vselitvijo. Ni naključno, da je moj mož v zaključnem govoru omenil nacionalizacijo premoženja.

Še bi lahko napisala marsikaj o mojih občutkih in o tem, kaj sem videla na sojenju, pa se bojim, da bom zašla v navadno moraliziranje,  kot si ga je privoščil sodnik ob branju sodbe, rekoč, da je moj mož prisegel,  da bo vestno in pošteno opravljal svoj posel.  Ali ga ni, če so bili vsi upniki popolnoma poplačani. Kaj pa naj ob vseh teh sprenevedanjih in neupoštevanju predloženih oprostilnih dokazov rečem o njegovem delu ! Želim si le, da bi višje sodišče, ki bo odločalo o pritožbi, ne bilo v Kopru, kajti v pravico koprskega sodišča ne verjamem več.  Če pa že bo odločalo, naj na odločitev ne vpliva njegova dosedanja zloraba prava pri odločanju o podaljšanju pripora.  Naša družina že dolgo nima normalnega življenja, je samo životarjenje od danes do jutri in čakanje, kaj nas lahko še doleti.

Verjetno to pismo ne bo ganilo nikogar, pa bi moralo, kajti tisti, ki ste ploskali ob izreku te sodbe se lahko kaj hitro znajdete v podobnem položaju.

Barbara Gorše

P.S.

Vse moje gornje navedbe pa potrjuje ravnokar objavljena novica v medijih,  da je Višje sodišče v Ljubljani pravnomočno oprostilo mojega moža v vseh točkah obtožnice, ki se tičejo stečaja Sicure. Kakšno olajšanje!  Denarni špekulanti bodo pač morali nositi posledice svoji slabih poslovnih odločitev, mediji pa priznati, da je moj mož korektno opravljal delo stečajnega upravitelja. Opravičil pa se tako ne bo nihče.

Sedaj razumem, zakaj se je sodišču v Kopru nenadoma mudilo zaključiti postopek, saj je bila že napovedana še ena obravnava 23.04.2014. Sodišče je očitno izvedelo za to oprostilno sodbo še preden je bila objavljena in bi jo v posameznih segmentih moralo upoštevati  tudi pri obravnavi stečaja Hidra Koper, zato je pohitelo z obsodilno sodbo, čeprav niso bili pridobljeni še vsi dokazi, ki jih je sodišče zahtevalo od avstrijskih organov. Ali je to pošteno ravnanje, gospod sodnik?

Koper,  09.04.2014

Že večkrat sem se pritoževal nad medijsko gonjo, ki jo zganjajo nekateri časopisi pa tudi elektronski mediji, nazadnje portal Siol.net. Ko se je moja žena pritožila nad nekorektnostjo pisanja tega portala, ji je njegov urednik Uroš Urbas med drugim odgovoril, da že deset let izigravam upnike v stečajnih postopkih. Le kako je urednik prišel do takšnih zaključkov, če ne v nenehni prisotnosti podtikanj in laži.

Koper, 20.03.2014

V tednu od  17.03. do 22.03.2014 so se v nekaterih medijih spet pojavili članki polni laži in podtikanj ne glede na to, da so na tej spletni strani objavljeni vsi zapisniki iz obeh sodnih postopkov in v katerih ni niti najmanjše podlage za trditve v teh člankih.

Tako je Planet  Siol v svojem prispevku objavil, da naj bi »Šarić prek Goršeta leta 2010 pri ljubljanskem okrožnem sodišču vložil menično tožbo....« Že večkrat sem povedal, da ne poznam nobenega Šarića. Še manj sem za kakšnega Šarića vložil menično tožbo. V letu 2010 sem zastopal družbo Municipium's d.o.o. Iz izpiska iz sodnega registra je razvidno, da ni v lasti kakega Šarića. Tudi pooblastila za zastopanje ni podpisala nobena oseba s priimkom Šarić.

Prav tako so v istem mediju zapisali, da naj bi večji del denarja od najmanj 2,4 miliona Eur, ki naj bi ga domnevno opral skupaj s soobtoženimi, končal na računu Lafino Trade, ki naj bi ga obvladovali bratje Šarić (množina!)  Listine v kazenskem spisu kažejo, da je bil na račun navedene družbe nakazan zne-sek  252.000,00 Eur, kar ni pretežen del. Nakazilo je bilo izvršeno po nalogu upnika, ki je odkupoval terjatve.  Pri odkupu terjatev in razpolaganju z denarjem iz poplačila teh terjatev sam nisem sodeloval, še manj pa kdo od soobtoženih. To je razvidno iz objav na tej spletni strani, torej ni podlage za lažne trditve v prispevku.

V prispevku, ki se nanaša na kazenski postopek pri  stečaju Sicure ta isti portal trdi, da naj bi kupec terjatev (Šušteršič) le-te  eno leto po nakupu prodal dalje in s to prodajo iztržil slabih 230 000 Eur. V sodnem spisu ne piše, da naj bi kupec te terjatve prodal naprej, temveč je te terjatve izterjeval in jih v petih letih izterjal v navedenem znesku. 

Slovenske novice so zapisale, da naj bi se mi tresle hlače, ker so prijeli Šarića. Meni se hlače ne tresejo, lahko pa se novinarjem in njihovim urednikom, ker bodo sedaj lahko pojasnili, od kod jim podatki  v lažnih zapisih o mojem poznanstvu s Šarićem in kdo jih s takšnimi informacijami zalaga. Očitno je, da iz sodnih postopkov ni moč dobiti nobene zanimive informacije, ki se jo kasneje senzacionalistično napihne , zato izmišljotine in laži in skrivanje za izrazi kot »govori se« in podobnimi.

Ljubljana, 18.03.2014

Današnja objava članka na Planet Siol.net , z naslovom »Gorše denar iz stečajne mase Hidra Koper nakazoval na Šarićev račun«, daleč presega vsako mero dobrega okusa.

Če že ima naslov članka ? (vprašaj), pa se nato nadaljuje s trditvami : »Ime stečajnega upravitelja Braneta Goršeta, čigar pritožbo na obsodilno sodbo danes obravnavajo višji sodniki, povezano tudi s srbskim narkokraljem Darkom Šarićem.« ter »Denar iz stečajne mase Hidra Koper tudi na Šarićev avstrijski račun.«

Očitno avtorica članka Stojiljkovićeva ne loči med korektnim novinarskim poročanjem in kriminalnim dejanjem! Pozivam jo, da omenjenega Šarića, sedaj ko ga lahko, povpraša, ali njene trditve držijo; naša družina pa potem pričakuje ustrezno opravičilo;  premislili pa bomo tudi o  kazenskem pregonu zaradi obrekovanja.

Barbara Gorše

Koper, 12.02.2014

Da poskušajo časniki s senzacionalističnimi naslovi pritegniti čim več bralcev, je še nekako razumljivo. Kar pa v časopisu Dnevnik počne Primož Cirman že nekaj časa s sestavki, ki so polni laži in izmišljotin, presega vsako razumno mejo. Tako je dne  11.02.2014 objavil prispevek, v katerem trdi, da me je g. Mandarič »sponzoriral« s štirimi milijoni evrov in da je ta denar končal na mojem računu in računih soobdolženih. To preprosto ni res in kaj takega ne trdi niti tožilstvo, saj v kazenskem spisu ni za to nobenega dokaza.

Kar se »sponzoriranja« tiče naj g. Mandarič kar toži svoje svetovalce oz. odvetnike.

Da se Cirman prav nič ne spozna na zakonodajo kaže tudi trditev, da opredelitev javnega dobra neke nepremičnine preprečuje lastništvo na taki nepremičnini. Tudi to ni res in takšna trditev ni v skladu z zakonsko ureditvijo in obsežno sodno prakso.

Koper,  10.02.2014

V časniku Finance in na njihovi spletni strani je bil 10.02.2014 objavljen članek avtorice Petre Sovdat z naslovom »Goršetu se je zgodil Al Capone«.

Že ves čas trdim, da gre pri mnogih medijskih objavah predvsem za senzacionalizem; nad to mojo trditvijo se v pismu, naslovljenem na  upravitelja Boštjana Jurkoška, zgraža Simona Toplak, novinarka Financ (objavljeno na njihovi spletni strani).

Da gre res le za senzacionalizem, potrjujejo kar Finance same. Ni se mi namreč zgodil Al Capone. Resnica je zelo enostavna in prav nič senzacionalistična, ki jo pa novinarka Petra Sovdat nesramno sprevrača. Iz objavljene (priloga) odločbe ministrstva je razvidno, da je moje dovoljenje (licenca) za delo stečajnega upravitelja prenehalo veljati, ker nisem plačal zavarovanja svoje odgovornosti za letošnje leto.

Resen časopis si takšnega naslova ne bi smel privoščiti. Ali gre pri tem za senzacionalizem? Nedvomno. Žalostno je, da lahko novinarke pri Financah objavljajo žaljive zapise zdaj, ko se ne morem enakopravno braniti.

Zakaj nisem plačal zavarovanja? Zakaj bi ga, če mi je bilo jeseni 2012  s suspenzom Pravosodnega ministra odvzeto delo stečajnega upravitelja.

Koper, 09.02.2014

06. 02. 2014 se je na koprskem sodišču nadaljevala obravnava v mojem kazenskem postopku, na katerem je bila kot priča zaslišana ena od soobdolženih, ki je v predkazenskih postopkih krivdo priznala in ji je sodišče že izreklo kazen.

Iz njenega pričanja izhaja dvoje: prvič, da je krivdo priznala iz strahu, ker ji je tožilstvo zagrozilo z zaporno kaznijo in drugič, da trdi, da ni storila ničesar nezakonitega.

O tej obravnavi in pomembnem pričanju je po mojem vedenju poročal le en medij (kar je skladno z mojimi dosedanjimi zapisi o medijski gonji), saj pričanje ne potrjuje obtožnice. V časopisu so zapisali, da je priča na vprašanje, ali misli, da je storila kaj nezakonitega ali prepovedanega, pričakovano odgovorila, da ne; v čem naj bi bilo to pričakovanje, časopis ne poroča. Dejstvo pa je, da niso bile spremembe upnikov po veljavni zakonodaji nikoli prepovedane. Le-te se dogajajo vse od stečajnega postopka Elana iz leta 1990 in dosedaj še nobena sprememba upnika ni bila kazensko preganjana.

Ta primer pokaže tudi na nesluteno moč tožilstva, ki jo je dobilo po zadnjih novelah zakonodaje, saj je v njihovih rokah skoraj vse odločanje o tem, kakšna kazenska sankcija se bo nekomu izrekla. V tujini, odkoder smo te novele povzeli, je običajno le dogovarjanje o odgovornosti oz. krivdi, dočim kazen določi sodišče. Pri nas pa pride tudi do zlorab. Naj navedem primer tožilca, ki je za obtoženega, če bi ta priznal krivdo, zahteval štiriletno zaporno kazen. Ko je obtoženi krivdo priznal pa je tožilec zahteval šest in pol leta zapora. Potem, ko je sodišče izreklo štiriletno zaporno kazen, se je tožilec še pritožil na višino izrečene kazni. Pritožbeno sodišče je sicer takšno ravnanje grajalo, vendar tožilec še vedno opravlja svoje delo brez vsake sankcije. Ali je šlo pri tem za zlorabo danega položaja pa naj vsak bralec presodi sam.

Koper, 22.01.2014

Tudi v januarju se je nadaljevalo nekorektno in selektivno poročanje nekaterih medijskih hiš v zvezi s kazenskim postopkom v Kopru. Tako se objavlja le del zadev oz. tiste, ki naj bi potrjevale dosedanje medijsko pisanje, izpušča pa se tisti del, ki kaže na to, da so očitki neutemeljeni ali pa brez podlage. Zadnji čas v tem pristranskem pisanju prednjači časopis »Žurnal«.Kako malo vedo o zadevi, o kateri poročajo, bo razvidno iz nekaterih mojih pojasnil. Skrajno nekorektno pa je pisanje o »pajdaših« v zvezi z zamrznitvijo premoženja, ki se tičejo mojih sorodnikov in v postopku niso udeleženi.

Časopis poroča, da je zamrznjeno premoženje, ki naj bi si ga prislužil nezakonito. Gre za vikend na Hrvaškem, ki je bil kupljen leta 2002. Pisec ne pojasni, kje naj bi bila tega leta kakšna nezakonitost pri pridobitvi tega premoženja (šele konec leta 2002, po nakupu, se je začel stečajni postopek  Hidro Koper, sam pa sem bil za stečajnega upravitelja imenovan šele spomladi 2005). Sploh pa gre v tem primeru za moje in premoženje mojih sorodnikov, ki ne more biti predmet zamrznitve, saj je bilo ustvarjeno v času, ki sega daleč pred obdobje, v katerem me dolžijo poslovnih goljufij. Zato so se sorodniki zoper tovrstno ravnanje sodišča tudi pritožili. Neresnična je tudi trditev v članku, da naj bi osebna starodobna vozila pridobil nezakonito, ne pove pa, kako. Takšne obtožbe tudi ni v sodnem spisu. Vozila sem v nevoznem stanju (večinoma le ohišje z motorjem) uvozil iz tujine in jih v nekaj letih postopoma obnavljal. Je to kaznivo dejanje? Prej bo to pisanje navedenih laži.

Medij si je privoščil tudi pisanje o poslovanju kar iz pripora, pri čemer navaja podjetje Agrokrajino iz Bihaća. Pisec pri tem ne napiše, da imenovanje v nadzorni odbor sega v leto 2006 in da od leta 2007 dalje ni bilo nobene seje nadzornega odbora , ki naj bi ji prisostvoval, saj Citrus, v imenu katerega sem bil imenovan, s tem podjetjem ni več v nobeni povezavi. Pri tem je treba pojasniti, da je kantonalna agencija za privatizacijo, ki je prodajala delniške pakete družb, ki jih je odkupil nekdanji Citrus, odstopila od pogodb o prodaji  zaradi neizpoljenih pogodbenih obvez že v času, ko je tekel Citrusov stečajni postopek. Vse to je bilo slovenskim pristojnim organom pojasneno že pred leti. Zato je tudi imenovanje v nadzorni odbor  v luči teh dogodkov popolnoma brezpredmetno.

Prav osmešil pa se je novinar  s pisanjem o tem, da je klical na številko nekdanjega mojega mobitela  in ni dobil nobenega odziva. Vsaj to bi moral vedeti, da v priporu ne smem imeti mobilnega telefona (številka je bila odjavljena že kmalu po začetku pripora);  občasno lahko uporabim le zavodovo stacionarno linijo in še ti pogovori so (verjetno) nadzorovani. Zato ne čudi piščevo »nakladanje« o poslovanju iz pripora.

Ljubljana, 16.01.2014

No, zdaj se je medijski gonji pridružila tudi Mladina v drugi letošnji številki z lažnim in zlonamernim komentarjem z naslovom »Milijonarji«. V njem novinar Peter Petrovčič piše, da je moj mož  sodišču predlagal, naj določi milijon evrov varščine, ki jo bo nemudoma poravnal.  Novinar se sprašuje , od kod stečajnemu upravitelju milijon evrov. Odgovori mu kar Žurnal24, ki pravi, da so Gorše in njegovi pajdaši oprali dva milijona.

To je žalostna slika slovenskega novinarstva. Pri Mladini ne preverijo, kaj je bilo v resnici ponujenega za varščino (tri družinske hiše), pri Žurnalu pa v nasprotju z novinarsko korektnostjo uveljavljajo neko trditev, za katero se na sodišču šele ugotavlja, ali je sploh šlo za kakršnokoli pranje denarja. Podoben komentar, da Gorše ponuja milijon evrov varščine, ponavljajo tudi druge časopisne hiše, npr. Finance, da časopisa Dnevnik niti ne omenjam.

Še nekaj besed o uporabljenih nesramnih besednih zvezah. Pri Mladini je mož iz dosedanjega »razvpitega« napredoval v »zloglasnega« stečajnega upravitelja, pri Žurnalu24 pa smo njegovi poslovni sodelavci že kar »pajdaši«. Tudi sama bi lahko bila nesramna in pisce teh besedil označila za navadne pisune in ne za novinarje.

Pravzaprav pa me tako »nepoznavanje« tega, kar se dogaja med postopkom v sodni dvorani, niti ne čudi. Novinarji namreč prisostvujejo običajno le takrat, kadar ima besedo obtožba. Ko pa pride na vrsto s tehtnimi obrazložitvami obramba, ni novinarjev nikjer. 

Barbara Gorše

Koper, 05.01.2014

V začetku decembra  2013 sem pisal o pojavljanju tim. medijske korupcije, ki se v medijih kaže v posameznih objavah in se nanašajo na domnevne nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešili posamezniki. Takrat sem omenil, da v tovrstnih objavah prednjači časnik Dnevnik.

V članku se spet pojavljajo trditve, ki z dejanskim stanjem nimajo nobene zveze. Pri tem gre za zapisovanje populističnih trditev enega od upnikov, ki sem ga v svojih objavah že omenjal. Trditev o spornem skladiščenju dokumentacije se je pojavila v njegovih vlogah že med stečajem. Žal pa ta trditev ne drži, ker ni bilo nobenih konkurenčnih ponudb za skladiščenje.

Prav tako se ponavlja pisanje o spornosti prodaje terjatev HKS Sicure. Dokumenti v zvezi s to prodajo so že objavljeni. Dejstvo je, da je v domnevno spornem obdobju prenehal veljati zakon, ki je urejal stečaje. Vsa sodna praksa, ki zadeva  sporna vprašanja ob stečajih, je objavljena , in se torej ustaljena sodna praksa ne more več spreminjati. Po tej praksi je prodaja premoženja stečajnega dolžnika v izključni pristojnosti stečajnega senata, prodajo pa na podlagi sklepov sodišča izpelje upravitelj. Prav tako za isti stečajni zakon obstoji ustaljena sodna praksa kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča RS, ki  jasno govori o tem, kdaj stečajni upravitelj opravlja gospodarsko dejavnost. Vsa sodna praksa torej kaže na to, da je bila obtožba tožilstva neutemeljena, za obsodbo pa ni bilo podlage v stečajni zakonodaji niti v sprejeti sodni praksi. Vprašujem se, zakaj je potrebno v moji zadevi izkrivljati pravo, kar je sicer zakonsko prepovedano.

Tako časnik še navrže domnevno spornost prodaje stečajnega dolžnika Paco. Seveda pri tem zamolči, da je bil ta stečajni dolžnik brez aktivnega premoženja in nič ne pove, kaj naj bi bilo sporno. Ne pozabi pa omeniti g. Trčka, ki ga omenjeni upnik vseskozi  povezuje z zadevo. Časnik torej objavlja populisti- čne prispevke s sugestijami tega upnika, ki očitno svojih ciljev ni uspel uresničiti v rednih postopkih, ki so za to predpisani in mu ustreza medijski linč.

Očitno pa navedene objave niso naključne. Iz mojega zagovora v koperskem postopku se ponovno kaže, da gre tudi tu za očitno izkrivljanje prava. V zagovoru sem prikazal zakonsko ureditev posameznih vprašanj in sodno prakso s tega področja. Že splošno izobraženemu pravniku mora biti jasno, da so očitki iz obtožnice lahko podani le s popolno ignoranco zakonskih ureditev in sodne prakse. Dovolj je odpreti komentar k zakonu in prebrati javno dostopno sodno prakso.

Prav tako sem pokazal, da je organ MO Koper storil kaznivo dejanje, posledice tega kaznivega dejanja pa naj bi me obremenjevale. Ker tožilstvo očitno ni ukrepalo, saj bi moralo ustaviti postopek, so bile vložene prve ovadbe in prijave.

Koper, 26.12.2013

Na sodišču smo na obravnavah že dvakrat predlagali odpravo pripora s položitvijo varščine kot hipoteke na treh hišah, ki naj bi bile vredne več kot en milijon Eur.

Obakrat sta bila predloga zavrnjena s skoraj enako obrazložitvijo, čeprav je postopek pokazal, da očitki ne držijo, saj so v nasprotju z zakoni, ki urejajo posamezna področja, na katera očitki segajo.

Objavljam obe odločbi o zavrnitvi varščine, ker gre za zadevo, ki ne predstavlja tekočega sojenja in gre pravzaprav za zaključeno zadevo, zato menim, da je njuno komentiranje dopustno. Poudarjam, da gre pri tem za bistveno vprašanje, ali obstoji dovolj zaupanja v pravno varnost, to vprašanje pa javnost vse bolj zanima. Ko se bo sodišče ukvarjalo z vsebino obravnavanih zadev in se ne bo skrivalo za procesnimi floskulami, se bo okrepilo tudi zaupanje javnosti v pravno varnost in pravno državo.

Na koncu se zahvaljujem vsem, ki ste mi čestitali za praznike. Želim vsem vse dobro v prihajajočem letu.

Posebna zahvala pa gre tistim, ki jim gre v nos ta spletna stran. S trditvami, da kršim neka pravila, čeprav dobro vedo, da to ni res, so naredili ogromno reklame in poskrbeli, da je ta spletna stran brana bolj, kot bi sicer bila.

Koper, 13.12.2013

Poslano sporočilo Odgovorni urednici informativnega programa RTVSLO :

na podlagi 26.čl. Zakona o medijih,  zahtevam objavo naslednjih nasprotnih dejstev,  v zvezi s prispevkom novinarke Nataše Markovič v vaši informativni oddaji Dnevnik, dne 10.12.2013 ob 19.00 uri, ki se je nanašal na Parlamentarno preiskavo zlorab v bankah in sicer:  prikaz posnetka Braneta Goršeta  s sodišča, ob izjavi ( po besedah ga. Markovič) nekdanjega guvernerja BS g. Mitje Gasparija, ko naj bi govoril o uspešno vloženih kazenskih ovadbah v zadevah HKS Sicura in HKS Soča ( v njegovem mandatu od leta 2001 do 2007), saj je bilo govora  o ovadbah zoper nekdanji vodstvi  obeh HKS, ne pa o kaki ovadbi BS zoper Braneta Goršeta, kot je bilo slikovno prikazano v prispevku in s tem zavajajoče.

Barbara Gorše

V oddaji je bila zagrešena huda malomarnost (upam, da ne zlonamernost) novinarke Nataše Markovič, ki je ob izjavi o uspešno vloženih kazenskih ovadbah Banke Slovenije  zoper nekdanja vodstva HKS Sicura in HKS Soča prikazala mojo sliko s kazenske razprave na sodišču. S tem je zavajala javnost, saj BS ni nikoli osporavala moje delo stečajnega upravitelja v obeh stečajih. Ali se je uredništvo informativnega programa RTV SLO s tem prispevkom in predhodnim o populističnem odkrivanju mojega premoženja pridružilo drugim rumenim medijem?  

Koper, 08.12.2013

V zadnji objavi sem komentiral prispevek prvega programa RTV SLO, v katerem so »našli« moje domnevno skrito premoženje. Objava je bila v stilu medijskega pompa, pri čemer pa ni šlo za nič posebnega, saj je vsa rodbina hodila na dopust v ta vikend že nekaj let in se ni nič skrivalo. Tudi obstoječe listine dokazujejo, da ne gre za nobeno nezakonito prenašanje premoženja.

Po mojem mnenju sodi ta prispevek  v kategorijo medijske korupcije. Objavil ga je medij, ki se vzdržuje z obveznim plačilom določenega denarnega zneska, torej z javnimi sredstvi. Tovrstne objave, ki sodijo v rumeni tisk, bi morale skrbeti tudi Varuha pravic gledalcev. Predstavljajo pa medijsko korupcijo in pritisk na sodišče v določenem sodnem postopku, to pa je nedopustno.

Opozoril bi rad še na eno pomembno zadevo. V kazenskem postopku nastopa represivni državni aparat zoper posameznika. Zaradi varovanja določenih človekovih pravic  je sistemska ureditev kazenskega postopka takšna, da naj bi v tem postopku nastopali dve kontradiktorni stranki, tožilec in obtoženec. Vendar se v praksi dogaja, da zoper obtoženega nastopata skupaj na isti strani tako tožilec kot sodišče. Kako se to kaže? V dejstvu, da sodišče slepo sledi trditvam tožilstva ter jih ne preverja po vsebini, ampak jih pokriva s procesnimi floskulami. 

Na splošno se smatra, da so vsi tožilci dobro izobraženi, ustrezno izšolani in da pri svojem delu ne morejo narediti napake. Pa temu ni tako, ker se pomanjkljivost kaže že v obsegu pravnega znanja posameznih tožilcev. 

Tudi v postopku v Kopru se bo pokazalo, da je tožilstvo lažno prikazovalo pravno ureditev in s tem napačno pripisovalo obtoženim posledice ravnanj, ki so jih storile druge osebe. Zanimivo bo spremljati ravnanja pristojnih, ko se bo to razkrilo in kaj bodo storili nadrejeni, ko bodo ocenjevali delo uradnih oseb v tem postopku.

Koper, 03.12.2013

Že večkrat sem zapisal, da se v postopkih, v katerih je treba doseči nek cilj, ki ne temelji na pravu in pravnih dejstvih, obtoženega diskreditira z medijsko gonjo in v javnosti utrjuje vtis o njegovih kaznivih postopkih. Nedavni prispevek RTV SLO o skrivanju premoženja potrjuje to mojo trditev.

V prejšnji objavi sem navedel, da so organi MO Koper pri izdaji odločbe, ki se nanaša na nepremičnine Hidra Koper, storili kaznivo dejanje. Prav tako so bili v sodni spis vloženi dokazi, ki osvetljujejo dogajanja okoli navedenih zemljišč in prikazujejo dejansko podlago za sodni postopek v Kopru. Očitno sem preprečil interese lobijev, ki so si na zemljiščih na področju Luke Koper razdelili interesne sfere. Dokazi majejo navedbe v obtožnici in tudi prikaz dejstev, ki so se uporabili za odreditev pripora. Ni naključje, da je bil prispevek RTV SLO objavljen ravno sedaj, saj je treba pozornost javnosti odvrniti od dejstva o storjenem kaznivem dejanju in dejanski kraji zemljišč družbi Hidro Koper. Na to nakazuje tudi sodelovanje pristojnega ministra in enega od tožilcev na 3. programu, kjer so ponovili prispevek iz večernega dnevnika. Še več, novinarka je v prispevku razpolagala z listinami iz sodnega spisa in ni šlo za nobeno njeno odkritje. 

Tu se mi zastavlja še nekaj vprašanj:

• odkod novinarki pravica, da posega v zasebnost moje družine;
• če že dela prispevek, ne pove nekaj dejstev, ki bi zadevo prikazale v povsem drugačni luči,  npr. to, da je bila nepremičnina kupljena pred več kot desetletjem, torej v času , ko o stečajih HKS Sicura in Hidra Koper še ni bilo sledu;
• če že objavlja neke trditve, zakaj tega predhodno ne preveri pri prizadetih ampak šele  naslednji dan sprašujejo iz informativnega programa RTV SLO mojo ženo, ali ima na prispevek kakšen komentar; kaj pa naj človek komentira, ko so se  v prispevku že podale ocene in v javnosti ustvarilo določeno mnenje.

V prispevku je z zlonamernim komentarjem nastopal tudi g. Andrija Alaber (novinarka ga je »slučajno« srečala), ki si je poslovno sodelovanje predstavljal tako, da bi čim več denarja priteklo v njegov žep. Ko sem to spoznal  in sodelovanje z njim prekinil, pa je  z računa ukradel še 20.000 evrov, ki jih vse do danes še ni vrnil.

Prav tako se je v prispevku pojavila trditev o skrivanju premoženja (poslovni prostori) v Plutalu. Novinarka je seveda zamolčala, da so bile te nepremičnine prodane že v letu 2004 in jih imam od takrat v manjšem obsegu v najemu. 

Urejanje premoženjskega stanja v družini še ne pomeni skrivanja premoženja. V spremembo upravljanja družbe Finis d.o.o., ki ima v lasti nepremičnino v Savudriji, smo bili prisiljeni. Vse do jeseni 2012 sem bil fiduciarni lastnik. Zaradi pripora pa sta vodenje družbe prevzela dejanska lastnika, oče in tast.

Potrjuje se tudi moja trditev, da mediji ne spoštujejo zakonsko ureditev o objavi popravkov. Zapisal sem, da so navedbe Bojana Oblaka v Tarči neresnične. Zahteval sem popravek, vendar ni bil nikoli objavljen.

Kot diskreditacijo je treba razumeti tudi pisanje Dnevnika, ki je leta 2010 objavil trditev o moji povezanosti z nekim Šarićem. Kljub temu, da v treh letih ni bilo nobenega dokaza za takšno pisanje, Dnevnik nenehno ponavlja izmišljotine o mojem »kriminalnem« ravnanju. Sedaj so si izmislili še novo lažno trditev o lastništvu delnic MC Medicor, čeprav nikoli nisem bil lastnik niti ene delnice, kar vse kaže na medijske manipulacije tega časopisa.