Ko je v postopku v Ljubljani izgledalo, da tožilstvo ni prepričljivo, se je za dodaten pritisk začel postopek v Kopru. Ta se nanaša na domnevne nepravilnosti v stečajnem postopku nad Hidro Koper.

 

Da je bil postopek potreben za izpolnjevanje nekih drugih ciljev, in ne  resničnega ugotavljanja dejstev o očitanih zlorabah, izhaja iz naslednjega:

 

• v odredbi o preiskavi sploh ni bilo zajeto moje službeno vozilo
• preiskava  je potekala tudi v odvetniški pisarni, čeprav je bil očitek, da sem dejanje storil kot stečajni upravitelj, prostori stečajne pisarne pa so ločeni od prostorov odvetniške pisarne
• kriminalisti so v odvetniški pisarni pregledovali vse spise strank, čeprav je to z zakonom prepovedano; ko je zoper to protestiral predsednik Odvetniške zbornice Slovenije, ki je bil pri preiskavi navzoč, so te proteste enostavno ignorirali

• ko se je zoper odločbo o odreditvi pripora ugovarjalo ali pa pisalo pritožbe, se z vsebino ni nihče več ukvarjal, šlo je samo še za formalizme. Na konkretne navedbe pa sodišče ni imelo stališča. Tako nobeno sodišče, niti vrhovno, ni uspelo pojasniti, kje v spisu se nahaja tista famozna hiša. Ko so se v pritožbah navajale številne odločbe Ustavnega sodišča RS, iz katerih je bilo razvidno, da so mi bile kršene človekove pravice, se je sodišče kakšnemu obrazloženemu odgovoru enostavno izognilo.

 

V nadaljevanju se prikazujejo tudi dokumenti, ki se nanašajo na odreditev pripora in pritožbe zoper ta pripor ter tudi odgovore na te pritožbe, saj gre za očiten prikaz postopanja, ko se namesto vsebinskega odločanja uporablja skrivanje za procesnimi pravili. Prav tako so prikazane odločbe o zavrnitvi ponujene varščine.

 

-------------------------------------------------------------------------------------

 

Dob, 11. 06. 2016

 

Kot sem napovedal, sem sodbo Vrhovnega sodišča podrobno prebral in po dobrem premisleku lahko o njej povem svoje mnenje. Občutki ob njenem prvem, hitrem branju, me niso varali. Žal moram reči, da je sodba vrhovnih sodnikov vsebinsko prazna in strokovno popolnoma neutemeljena. V odločbi ni najti odgovorov na številne navedbe kršitev tako materialnega kot procesnega prava. Ko bi sodišče moralo nedvoumno odgovoriti na navedene kršitve tako, da potrdi navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, se je raje zateklo k tako zlorabljenemu procesnemu institutu, da grajanje zakona označi za navajanje dejanskega stanja ( tu se bralcem, neveščim pravnega znanja, opravičujem, ker gre za pravno poimenovanje nekega dejstva), kar res ni dopustno. Vendar je grajanje prava označiti z dejanskim stanjem, izhod v sili, in res nevredno ugleda vrhovnih sodnikov.

 

Iz sodbe je tudi razvidno, da je vrhovno sodišče najprej pokrilo svojo neutemeljeno oceno izpred treh let, ko je nestrokovno potrdilo odrejeni pripor. Med sodnim postopkom v spis niso bili dodani nobeni novi dokazi ( razen listin iz Avstrije, ki me razbremenjujejo oz. bolje rečeno potrjujejo, da v spisu niso obstajali nobeni dokazi o tem, da sem pridobil kakršnokoli premoženjsko korist) in se ni ugotovilo nobeno novo ali spremenjeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče je zato, da bi pokrilo svoje predhodno slabo opravljeno delo, obdržalo v veljavi del očitkov, ki se nanašajo na pranje denarja. Če se poljudno izrazim, je sodišče isto dejansko stanje opredelilo tako, da me je za 90 % tega očitka oprostilo, za 10 % očitka pa potrdilo kazen. Tu se sicer na veliko navaja, kako naj bi transakcije potekale, vendar je najbolj pomembno, kdaj naj bi nastal tim. »umazani denar«, kar je osnova za opredelitev kaznivega denarja pranja denarja. Kot lahko zaključim iz opisa oprostilnega dela sodbe, naj bi transakcije nakazil iz stečajne mase predstavljala zaključek očitanega dejanja zlorabe uradnega položaja, zato v tem trenutku umazani denar še ni obstajal. Od takrat dalje pa nisem napravil nobenih transakcij, zaradi česar bi mi sploh lahko očitali pranje denarja. Zato je opisovanje vseh transakcij popolnoma nesmiselno in služi samo za ustvarjanje nekega vtisa o kaznivih postopkih in potrjevanju preostanka obsodbe. Pa razumi, kdor more. Nesporno pa je, da bi bila oprostilna sodba za ves obseg očitanega pranja denarja pljunek v lastno skledo. Takoj bi se lahko vprašali, kaj so delali pred tremi leti, saj v tem primeru ni tehtnih razlogov, ki bi narekovali odreditev pripora.

Sodniki so tudi pozabili, da naj bi bil njihov izdelek jasen, razumljiv in napisan tako, da pri bralcu, sploh pa pri stranki v postopku ne vzbuja dvoma v to, da se je sodišče izreklo o vseh zahtevah za varstvo zakonitosti. V tej sodbi ne gre niti za jasen izdelek, niti za izdelek, ki je odgovoril na vse očitke. Tako še vedno ni jasno, zaradi česa sem pri zlorabi uradnega položaja sploh obsojen. Zaslediti ni nobene konkretizacije mojega ravnanja, še najmanj pa konkretizacije izrabe uradnega položaja. Ponavljam, še nobeno sodišče in še najmanj vrhovno ni uspelo zapisati, s čim sem izrabil svoj položaj. Kaj ni to pomenljivo !

Ta sodba tudi pove, da je Rudolf Trček oproščen vseh obtožb. Če sledim opisu oprostitve pa lahko zaključim, da bi moral biti oproščen že ob odločanju višjega sodišča. Očitno gre za strokovno napako, zaradi katere je Trček prebil v zaporu več kot dva meseca. Dvomim, da je vrhovno sodišče ob ugotovitvi te napake zahtevalo strokovni nadzor nad delom višjega sodišča v Kopru. Pa bi moralo, za marsikaj v njihovi sodbi. No, kdo pa bo zahteval nadzor nad delom vrhovnega sodišča, saj tudi v njihovi sodbi ne manjka napak !

 

Po zapisanem sem lahko le žalosten, ker niti  vrhovno sodišče na podlagi lastnih predhodnih sodb ne zmore toliko samokritike, da bi očitne napake in zlorabe odpravilo samo. Zadevo raje prevaljuje na ustavno sodišče v upanju, da ustavni sodniki ob obilici dela zadeve sploh ne bodo vzeli v obravnavo. In s tem bodo vse napake pokrite. Ni važno, če so sodišča s slabim delom, neutemeljenimi obtožbami in sprejemanjem odločitev brez dokazov uničili ne samo moje življenje ampak tudi moje družine. Zakaj je vrhovno sodišče potrebovalo eno leto in pet mesecev za to sodbo? Očitno so z odločitvijo zavlačevali samo zato, da sem čim dlje zaprt. Iz nekaterih drugih sodb istega sodišča in celo istega senata izhaja, da bi morali o zadevi odločiti že lani julija, ko so jo prvič obravnavali. Pa niso, kljub temu, da gre po sodnem redu za prednostno zadevo in da je bila vložena vloga za prednostno obravnavo. So pa v istem času rešili kar nekaj zadev, ki po nobenem pravilu ne sodijo med prednostne zadeve ( in to celo ekspresno, v nekaj mesecih).  V svoji sodniški vzvišenosti pozabljajo, da niso nezmotljivi, da nanje ne sme vplivati kak lokalni interes ali medijski pritisk, prav tako ne cehovska solidarnost. Marsikaterega od teh dejavnikov lahko zasledimo v vseh treh sodbah. In očitno se požvižgajo na nauk, ki ga je zapisalo ustavno sodišče v zadevi Patria, da morajo sodniki soditi, torej odločati o zakonitosti postopkov. Zato še danes sodniki pretežno obsojajo in ne sodijo. Doklej še ?

 

 

Dob, 26. 05. 2016

 

Spet žalosten dan za našo družino, tako kot vsakič, ko prejmemo nejasno in strokovno neargumentirano odločitev sodišč v postopku, ki se je pričel na Okrožnem sodišču v Kopru, končal pa se zaenkrat s pričujočo sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki je odločalo o moji zahtevi za varstvo zakonitosti. Ko sem jo prebral, se ne morem znebiti vtisa, da je tudi to vrhunsko sodišče pokrivalo slabo delo podrejenih sodišč.

 

Res so mi zaporno kazen znižali za skoraj dve leti, nekoliko zmanjšali stransko denarno kazen in v celoti oprostili Rudolfa Trčka (tu ne morem mimo ocene, da se je tožilstvo nad njim izživljalo samo zaradi tega, ker je moj sorodnik) ter so mi celo za malenkost znižali tudi denarni znesek, ki naj bi si ga neupravičeno pridobil. Vendar tudi v tej sodbi ni mogoče najti jasne in prepričljive obrazložitve tega, zakaj so se odločili tako, kot so se.

 

Tako ne morem mimo dejstva, da je isti senat v zadevi Patria II na seji, ki je bila štirinajst dni pred sejo, ki je obravnavala mojo zahtevo za varstvo zakonitosti, obrazložil, da gre za kršitev človekovih pravic, če sodišče dokaza, ki se pojavi po izdani prvostopni sodbi, ne vroči obtoženemu, da se o njem izjavi. Pri moji obravnavi je isto Vrhovno sodišče zapisalo, da je pritožbeno sodišče nek dokaz ocenilo (čeprav z njim nisem bil nikoli seznanjen in se o njem nisem mogel izreči, me pa razbremenjuje). Kako priročna dvojna merila! Še toliko bolj pa je absurdna odločitev, da sem pridobil 2 mio Eur, pri tem pa je denar na računu, s katerim ne razpolagam in nikoli nisem razpolagal, še manj pa sem bil upravičenec do katerihkoli terjatev.

 

Podrobneje bom sodbo komentiral v naslednjih dneh. Vendar pa z bojem zoper nepravilnosti v tem postopku ne bom odnehal in bom vložil ustrezno pritožbo na Ustavno sodišče RS.

 

Dob, 18.03.2015

 

Potekli so roki, ki jih določa zakon za vložitev izrednih pravnih sredstev (zahteva za varstvo zakonitosti) na Vrhovno sodišče RS. Tako ni več zadržkov, da se ne objavi vsebina zahteve za varstvo zakonitosti, ki sta jo vložila moja odvetnika (priloga). Na to zahtevo je svoj odgovor podalo tudi Vrhovno državno tožilstvo (priloga), v kateri pa zopet meša mnogo pravnih pojmov in poskuša prepričati vrhovno sodišče, da je sodba višjega sodišča pravilna.

 

Ker je tožilstvo v tem odgovoru zapisalo več trditev, ki ne držijo, nanašajo  pa se na vprašanje, ali je stečajni upravitelj uradna oseba ali ne, sem tudi sam  podal izjavo na odgovor tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti (priloga). V tej izjavi trdim, da je v stroki vseskozi enotno stališče (že od leta 1994 dalje), da je po Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji stečajni upravitelj opredeljen kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika  in ne kot uradna oseba. Sodnikom je bilo očitno odveč pogledati, kaj je o tem napisanega v strokovni  literaturi, ampak so enostavno arbitrarno odločili, da je stečajni upravitelj uradna oseba. Tega pa niso uspeli utemeljeno obrazložiti.

 

Poleg tega je tožilstvo je v svojem odgovoru nepravilno tolmačilo uporabo procesnega in materialnega kazenskega prava, zato sta tudi moja odvetnika vložila pismen odgovor na navedbe tožilstva (priloga).

 

 Čas bi bil, da bi strokovna razprava in ocena (moč argumenta) prevladala nad arbitrarnimi odločitvami  (argument moči).

 

Dob,  14.01. 2015

 

Nekaj časa se nisem oglasil, saj sem bil kar precej zaposlen, prišlo pa je tudi do nekaterih sprememb. S premestitvijo na Dob nekaj časa nisem prišel do pripomočkov za pisanje, predvsem pa sem se osredotočil skupaj z odvetnikoma na sestavljanje Zahteve za varstvo zakonitosti ( ZVZ ) na Vrhovno sodišče RS. Med tem so bili tudi novoletni prazniki, zato se ob tej priliki zahvaljujem vsem za dobre želje in podporo v boju s pravosodnim sistemom.

 

Ko sem podrobno prebiral sodbo Višjega sodišča v Kopru, se nisem mogel izogniti občutku, da sta sodbo pisali dve osebi. Ena je pisala tisti del sodbe, v kateri so me oprostili  kar nekaj očitanih kaznivih dejanj. V tem delu je uporaba pravnih terminov prikazana logično in v skladu z zakonskimi ureditvami. Druga oseba pa tisti del, ki se nanaša na potrjeni (obsodilni) del sodbe. Tu gre za zapis popolnega nasprotja s pravno ureditvijo in uveljavljenimi pravnimi pojmi, ne odgovarja se na nobene pritožbene navedbe, ne pojasni se noben pravni termin in njegova uporaba, ne razloži se nasprotje med trditvami v sodbi in dokazi v spisu. Kot da bi sodbo pisal popolni pravni začetnik. Ne morem se izogniti vtisu, da je glavni cilj te sodbe še zadnji poskus diskreditacije mojih postopkov pri vodenju stečaja in posledično odvzem premoženja.

 

Zahteva za varstvo zakonitosti je torej vložena.  V njej prikazujemo številne kršitve kazenskega postopka. Naj jih navedem le nekaj, ki pa so temeljne:       

    1. najprej je pomembno dejstvo, da predsednica prvostopnega sodišča ni pristala na izločitev  sodnika, ki je sodil na prvi stopnji. Ta se je namreč vnaprej odločil, da sem kriv, še preden sem v spis sploh vložil dokaze, ki so zanikali v obtožbi navedene očitke. Po naravi dejanja je namreč lahko pomočnik pri kaznivem dejanju obsojen samo takrat, če je obsojen glavni storilec. Sodnik pa je priznanje dveh oseb, obtoženih sostorilstva, sprejel še preden je obravnaval en sam dokaz v mojem kazenskem postopku ;  torej se je  vnaprej odločil, da sem kriv in tako nisem bil deležen nepristranega sojenja. Višje sodišče do teh pritožbenih navedb ni zavzelo nobenega stališča! 

 

 2. v Zahtevi za varstvo zakonitosti smo tudi poudarili zmotno prikazovanje stečajnega upravitelja kot uradne osebe, ki si ga je privoščilo Višje sodišče. V nobenem zakonu ni namreč stečajni upravitelj  opredeljen kot uradna oseba ampak le kot eden od organov stečajnega postopka (zakon poleg upravitelja šteje med organe postopka tudi upniški odbor, pa še nihče ni trdil, da je le-ta tudi uradna oseba). V nasprotju s tožilci in sodniki, pri katerih za morebitno povzročeno škodo odgovarja država (ker so uradne osebe), mora stečajni upravitelj svojo odškodninsko odgovornost zavarovati samostojno. Opozorili smo tudi, da je bilo že v postopku v Ljubljani nedvomno odločeno, da stečajni upravitelj ni uradna oseba. Torej je obsodba  moje domnevne zlorabe uradnega položaja  pravno neutemeljena  in zmotna.         

 

3. še bolj nesmiselno in pravno zgrešeno je očitano pranje denarja. Kako je mogoče, da se povsem legalni bančni prenos  denarja čistega izvora, označi za pranje denarja. Razumi, kdor more.  Navajajo se številna nasprotja med obtožbo, sodbo in odločitvijo višjega sodišča, iz katerih izhaja, da ta očitek ne obstaja.     

 

 4.  osporavali smo tudi sodbo o odvzemu premoženja, saj iz opisa dejanja v izreku sodbe ne izhaja, katero naj bi bilo sploh premoženje oz. denar, s katerim naj bi razpolagal in naj bi si ga predhodno pridobil s kaznivim dejanjem.  Že nekajkrat sem poudaril, da z računi, na katere sem moral nakazovati denar iz odkupa terjatev, nisem v nobeni povezavi in dokazano od teh transakcij nisem dobil niti centa. Ker mi ni bilo dokazano, da sem si premoženjsko korist pridobil, mi jo zato tudi ni mogoče odvzeti.

 

 Če povzamem, se lahko le sprašujem, koliko časa bosta še trajali zloraba prava in sodnega postopka, saj je iz vsega povedanega razvidno, da že od samega začetka ni bilo nobenih razlogov za pripor in uvedbo kazenskega postopka.

 

Koper,  12. 12.2014

 

Prav na dan človekovih pravic 10. 12. 2014, ki so bile tako obilno kršene v tem sodnem postopku, sem prejel sodbo pritožbenega Višjega sodišča v Kopru.

Sodišče me je torej oprostilo treh pomembnih očitkov iz obtožbe, skupaj jih je bilo pet. Iz obrazložitve tega dela sodbe je razvidno, da so bila vsa dejstva, ki so narekovala oprostitev, znana že pred začetkom tega kazenskega postopka; do obravnave ni bil pridobljen noben nov dokaz. Če se ozremo na obrazložitev tožilstva o odreditvi pripora, ki mu je prvostopenjsko sodišče slepo sledilo, da sem namreč zagrešil kopico kriminalnih dejanj, se izkaže odreditev pripora za neutemeljeno. Na to sem v pritožbah, ki sem jih zoper pripor naslavljal na to isto sodišče, nenehno opozarjal. Pa je sodišče pritožbe po tekočem traku zavračalo. Tu se pojavi ključno vprašanje, ali se lahko pričakuje nepristransko sojenje od sodnikov, ki so sestavljali senat in so v preteklem času (od odreditve pripora dalje) v taki ali drugačni sestavi senatov odločali o mojih pritožbah in pritožbah mojih zagovornikov. Mislim, da ne, saj morajo sodniki na nek način potrditi svoje dosedanje odločitve o podaljšanju pripora. Zato sodba o zlorabi uradnega položaja, pranju denarja in pridobitvi kopice denarja.

Zdaj pa še h kršitvam, ki naj bi jih storil in za katere so me obsodili na šest let zapora, stransko denarno kazen in odvzem premoženja.

 

Sodišče me v prvi vrsti dolži, da sem zlorabil položaj uradne osebe. Že večkrat sem poudaril, da stečajni upravitelj ni uradna oseba. To sem navedel tudi v pritožbi in kot dokaz priložil odločitev Višjega sodišča v Ljubljani iz postopka »Sicura«, kjer je sodišče jasno povedalo, da kot stečajni upravitelj na podlagi stečajnega zakona (ZPPSL) nimam položaja uradne osebe ter tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS (III Ips 52/96), ki prav tako potrjuje, da stečajni upravitelj ni uradna oseba.

 

Sodišče se do teh dveh navedb ni opredelilo. Zakaj je to tako pomembno?  Če bi pritožbeno sodišče ravnalo korektno in povzelo odločbi teh dveh sodišč, potem bi moralo izreči oprostitev tudi za očitek o zlorabi uradnega položaja. Ko bi to naredilo pa ne bi bilo nobene podlage več še za očitek o pranju denarja, ker se lahko to trdi le takrat, kadar je bilo pred tem storjeno neko kaznivo dejanje. V tem primeru bi torej še oba zadnja očitana kazniva dejanja padla v vodo. Sodišče se je temu očitno izognilo. Pri tem pa je spregledalo, da gre za flagrantno kršitev načela enakega varstva pravic po čl. 22 Ustave RS. Če je namreč  z neko sodno odločbo na podlagi istih zakonskih norm in v obdobju, ki pokriva veljavnost istega zakona, za neko osebo (mene) že pravnomočno odločeno, da nima položaja uradne osebe po ZPPSL, potem se ne sme z drugačno razlago istih pravnih predpisov s spremembo sodne prakse odločiti, da pa gre v nekem drugem postopku za položaj uradne osebe.

 

Sodišče mi tudi očita, da sem bil jaz skriti kupec terjatev pri stečaju Hidra. Sodišče seveda za takšno trditev nima nobenega dokaza ampak samo povzema očitke tožilstva iz obtožnice. Gre torej za prepričanje brez relevantnih dokazov. Iz izpovedi obeh prič (Skrbinšek, Kuhar) sledi, da sta terjatve odkupovali v imenu Skrbinškove in za njen račun oz. račun njenega podjetja. Vendar tega dejstva sodišče ni navedlo in ga ni uporabilo kot razbremenilni dokaz, kar pa bi moralo storiti. V svoji izjavi sta tudi jasno povedali, da sta v predobravnalnem naroku neko krivdo priznali samo zato, ker jima je bila zagrožena visoka kazen in da se izogneta morebitnemu zaporu. V tem delu sem torej obsojen za ravnanja tretjih oseb (pri tem pa je potrebno poudariti, da odkupi terjatev kot taki niso prepovedani po nobenem zakonu).

 

In kako naj bi si pridobil veliko premoženjsko korist?  Po mnenju sodišča s tem, ker sem izvršil nakazila iz stečajne mase. Izvedba nakazila iz stečajne mase je dolžnost stečajnega upravitelja, nakazilo pa temelji na sklepu, ki ga izda sodišče, denar pa se nakaže na račun, ki ga upravitelju predloži upravičenec. Samo po sebi se postavlja vprašanje, kako naj bi poplačilo upniških terjatev iz stečajne mase predstavljalo prepovedano dejavnost, če pa se stečajna masa razdeli po sklepu sodišča. Tak sklep je bil izdan! Poplačila terjatev pa so bili deležni upravičenci, ki so bili evidentirani v času poplačil. Torej, tudi če bi prejel kak denar, to ne bi bilo prepovedano, ker je bila razdelitev stečajne mase opravljena na podlagi ustreznega sklepa sodišča in upravičencem, ki so bili upniki (originarni  ali pa glede na odkupljene terjatve).

 

Vendar pa za takšno trditev o prejemu denarja ni nobene osnove. Sodišče ni našlo niti enega nakazila v mojo korist. Predstavljen ni bil noben dokaz, da sem lastnik družbe BS Factor ali SAS holding, ali da sem upravičen za poslovanje z bančnimi računi teh podjetij. So pa v spisu dokazi, kdo je lastnik teh družb in kdo je pooblaščen za razpolaganje z denarjem na računih teh družb. Prav tako je v spisu dokaz, da se na računu ene od družb še vedno nahaja 1,2 mio eur (ta dokaz sodišče v celoti ignorira). Kako sem si torej pridobil za 2,1 mio eur premoženjske koristi, če je polovica tega denarja na računu neke družbe, s katero nimam prav nič. Tudi za preostanek denarja do očitane velikosti pridobljenega zneska so v spisu dokazi, da z njim nisem razpolagal ali se z njim kakorkoli okoristil.

 

Milorečeno čudno, da ne rečem neodgovorno, je stališče sodišča, da ga ne zanima kam je šel in kje je nakazani denar iz stečajne mase. Za njih je pomembno le to, da naj bi šla nakazila po mojih direktivah,  za kar pa ni nobenega dokaza ali izjave kake priče.

 

Še nekaj! Sodišče je pri opredeljevanju kaznivega dejanja pranja denarja prekoračilo svoja pooblastila in poseglo v obtožbo. V obtožbi je bil očitek, da pranje denarja izvira iz kaznivega dejanja poslovne goljufije ( za kar je bila sedaj izrečena oprostilna sodba) in denarja, ki naj bi bil pridobljen s tem kaznivim dejanjem. Torej je sodišče moralo pranje denarja prilepiti očitku o zlorabi uradnega položaja, sicer pranja denarja drugače ne bi moglo utemeljiti. Zaradi strokovne zahtevnosti se do ostalih nepravilnostih v sodbi na tem mestu ne opredeljujem, ker bi bilo branje prezahtevno. Kaj jih nisem naštel že dovolj?

Že v pritožbi smo trdili, da za odvzem premoženja družbi Finis d.o.o. ni nobene zakonske podlage, ker je bil stvarni vložek v družbo prenesen proti plačilu (kot to določajo predpisi, ki urejajo ta vprašanja).Sodišče se do te trditve ni opredelilo. V postopku so bile predložene številne listine  iz katerih je razvidno, da premoženjski odnosi med menoj, očetom  in tastom ne bazirajo na očitanem brezplačnem prenosu premoženja, ampak gre za odplačni prenos. Prav tako so bile predložene številne listine o izvoru denarja, ki je bil vložen v družbo Finis d.o.o. Že samo dejstvo, da je bila velika večina denarja vloženega v izgradnjo hiše v Savudriji še preden se je začel stečaj Hidra upravičuje trditev, da ta nepremičnina ne more biti predmet kazenske sankcije. Sodišče je vse te listine ignoriralo ali pa reklo, da jim ne verjame, med drugim tudi listini v obliki notarskega zapisa. Sodišče ni uspelo z nobeno navedbo dokazati, da denar družbe Finis izvira iz stečajne mase Hidra, saj v korist Finisa ni bilo nobenega denarnega nakazila, prav tako pa ni bil iz računa družbe BS Factor razviden noben dvig gotovine v znesku, ki bi odgovarjal količini denarja, ki je bil vložen v Finis.

Koper, 07.10.2014

 

Ker se bliža 15. oktober 2014, do tega datuma pa je Okrožno sodišče v Kopru s svojo sodbo z dne 15. 4. t.l. blokiralo razpolaganje z mojim premoženjem in premoženjem mojih sorodnikov, Višje sodišče v Kopru pa še ni odločilo o moji pritožbi in pritožbi mojih sorodnikov na to sodbo, je Specializirano državno tožilstvo v Kopru dne 30. 9. t.l. predlagalo Okrožnemu sodišču v Kopru, da podaljša začasno odredbo v zadevi za obdobje nadaljnjih šestih mesecev. Okrožno sodišče v Kopru je 1. 10. t.l. poslalo ta zahtevek SDT vsem udeležencem v postopku in zahtevalo, da podamo odgovor v roku 3 dni.

 

Med sodno razpravo smo podali vse ugovore na neupravičen odvzem premoženja, tudi z odgovarjajočimi listinami, sodišče pa tega ni upoštevalo, vendar smo v zahtevanem roku še enkrat obrazložili naše stališče o zasegu premoženja. Omenjeni predlog SDT in moj odgovor nanj je v prilogi.

Koper, 28.08.2014

 

Danes sem prejel odgovor Višjega sodišča v Kopru na mojo zadnjo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora.

 

Čeprav sem v pritožbi navedel številna dejstva, s katerimi sem izpodbijal trditve prvostopnega sodišča o razlogih za podaljšanje pripora, seje pritožbeno sodišče, kot še vedno dosedaj, skrilo za procesne floskule in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Gre za način odločanja, ki se ne bi smel uporabljati v nobenem sodnem postopku.

V tej zadnji odločbi sodišče trdi, da nisem navedel nobenih dejstev, ki bi dokazovale, da so se okoliščine o odrejenem priporu spremenile. Vsak komentar je odveč. Zadošča, da se prebere moja pritožba. Vsa dejstva, ki sem jih navedel v pritožbi kažejo na to, da je bila odreditev pripora že od vsega začetka popolnoma neutemeljena. Poleg tega ni sodišče niti z eno navedbo odgovorilo na številne očitke o kršitvah ustave RS.

 

S kakšno lahkoto mi sodišče že leto in pol krati pravico do ustavne človekove pravice – pravico do svobode !

 

Koper,  14.07.2014

 

Z dvomesečno zamudo, saj zakon nalaga sodišču, da v 15. dneh izda pisni odpravek sodbe, sem končno le-to prejel . V njej je zapisano, zakaj se je sodišče odločilo za obsodilno sodbo.

 

Po prebrani sodbi moram reči, da odgovora ne vem.

 

Sodišče namreč, tako kot ves čas med kazensko obravnavo, v celoti zanika vsak dokaz, ki priča o tem, da je bila otožba vložena neutemeljeno.

 

Naj navedem očitek o nepravilnosti pri prodaji Hidra Koper in z njim zemljišč iz vložka 804 k.o. Bertoki,za katere se je zatrjevalo, da niso bila last Hidra in da predstavljajo javno dobro. Sodišče v celoti zamolči dokaz, namreč zgodovinski izpisek za ta vložek, iz katerega je razvidno, da je Hidro Koper na podlagi prodajnih pogodb prodajal zemljišča iz tega vložka, torej je bil njihov lastnik. Ti dve pogodbi, ki se nahajata v zbirki zemljiških listin sodišča v Kopru (priloga 1 in priloga 2), nesporno dokazujeta, prvič, da je bil Hidro lastnik zemljišč, in drugič, da za zemljišča ni vknjižena nobena zaznamba javnega dobra.

 

Tudi pri ostalih očitkih, ki so povezani z zgoraj opisano neutemeljeno obtožbo, sodišče v celoti zanika obstoj  (ne upošteva dokazov) listin, ki se so v spisu, in govorijo o tem, da so obtožbeni očitki neutemeljeni.

To se še posebej lepo pokaže v tistem delu sodbe, ki se nanaša na odvzem pridobljene koristi, ko se je sodišče odločilo za odvzem premoženja staršem. Tu sodišče ne navede kakršenkoli dokaz, da sem prejel kak denar iz poplačila terjatev. Navajajo se le neki zaključki brez dokazne podlage in se na ta način utemeljuje sodba. S tem pa sodišče ni odločalo v smislu zakona ampak je izreklo kazenski ukrep.

Koper, 23.07.2014

 

Na sodbo sem sam vložil pritožbo na 75 straneh, kot tudi moja zagovornika (priloga)!

Na sodbo pa se je pritožilo tudi SDT RS (priloga), na katero sem odgovoril, saj menim, da je podana v nasprotju z vso pravno ureditvijo (priloga).

 

Koper, 25.06.2014

 

Iz zadnjega objavljenega dokumenta ( Sklep Višjega sodišča v Kopru o zavrnitvi pritožbe) je razvidno, da sem se pritožil na sklep senata, s katerim naj bi se ugotavljalo, ali še obstojijo priporni razlogi. Čeprav sem v navedel dejstva, ki kažejo na nezakonitost odločitve sodišča z obsodbo in na materialne dokaze, je pritožbeno sodišče z golim formalizmom pritožbo zavrnilo. Seveda je to procesno možno. Vrhovi v sodstvu pa so presenečeni , da državljani nimajo zaupanja v pravosodje. Odgovor, zakaj zaupanja ni, si lahko poišče kar v mojem konkretnem postopku, v katerem poteka vse od začetka skrivanje pravosodja (sodstva) za zakonskim formalizmom.

 

Že v prvem zagovoru pred uvedbo preiskave sem opozarjal na vse pravne nelogičnosti kazenske ovadbe, pa je bila obrazložitev, s katero so se te navedbe zavračale ta, da bo preiskovalni postopek presodil, ali obstoji utemeljen sum. Po izpeljani preiskavi so mi obrazložili, da bo presoja dokazov potekala na glavni obravnavi in se je zato zavrnil ugovor zoper obtožbo. Prišlo je do glavne obravnave, pa se seveda na njej niso upoštevala vsa moja opozorila, da so kršeni ti in ti predpisi in je gladko prišlo do obsodbe. Sedaj je tako izdana sodba podlaga za zatrjevanje, da utemeljen sum o kaznivih dejanjih potrjuje prav ta sodba, v kateri pa sodišče ni bilo sposobno niti preveriti dokazov (obtožencu se ne verjame, ker itak laže) niti upoštevati  jasne zakonske ureditve in se je v nasprotju z njo strinjalo s trditvami tožilstva.  

 

Dokler sodstvo ne bo v prvi vrsti skrbelo za zakonitost postopkov, ne pa da bo podaljšana roka tožilstva in da ne bo za vsako ceno, tudi s kršitvijo zakonodaje, iskalo potrditev obtožnice na škodo udeležencev v kazenskih postopkih, dokler se ne bo nehalo skrivati  za procesnimi formalizmi, namesto da bi vsebinsko presojalo sam postopek, toliko časa ne bo zaupanja v pravosodje. Dokler se to ne bo zgodilo pa so vsi ukrepi sodstva strel v prazno in zgolj obupen poskus popraviti slabe poteze sodnikov in sodnic. Zaupanje državljanov se bo povečalo, ko bodo sodniki začeli odgovarjati za slabo vodenje postopkov v tistih zadevah, ko so očitno kršena načela zakonitosti. To pa velja tudi za tiste primere, ko se izrekajo obsodilne sodbe samo zato, da se pomiri javnost, ki so jo vznemirili mediji  z opisovanjem polresnic in laži pod pompoznimi naslovi člankov.

 

Ne gre pozabiti, da je v Kazenskem zakoniku naslednja določba:                                                                                                             

»Sodnik, ki pri vodenju sodnega postopka ali izrekanju sodne odločbe zavestno krši zakon ali izkrivlja pravo, da bi stranki v postopku škodoval ali ji neupravičeno dal prednost, se kaznuje z zaporom treh let. Enako se kaznuje sodnik, ki z namenom iz prejšnjega odstavka tega člena opre sodno odločbo na dejstva, za katera ve, da ne obstojijo ali se krivo podtikajo z lažnimi ali nedovoljenimi dokazi.«

 

Da bi se ta določba kdaj uporabila, mi ni znano. Bo pa dana možnost v mojem postopku.

 

Prav tako me čudi, da se sodniki in sodnice ne zavedajo, da so dandanes sodne odločbe veliko bolj na očeh kritične javnosti in pravne države, tako  da si ne bi smeli privoščiti škandaloznih sodb in posmehov študentov prava.

Koper, 25.04.2014

 

Minilo je nekaj dni po izrečeni drakonski sodbi brez pravnih argumentov za stečaj Hidra Koper. Medtem je bila tudi ponovno zavrnjena prošnja za izpust iz pripora. Ves dosedanji potek dogodkov pri tem sojenju, predvsem pa pravno neupravičene obtožbe, ki so povsem enake tistim, ki so bile  pravnomočno razveljavljene  v sodbi za stečaj Sicure in hitenje pri izreku obsodilne sodbe, da ne bi bilo treba upoštevati  ocen višjega sodišča v Ljubljani, utrjujejo moje prepričanje, da je bilo koprsko tožilstvo in sodišče nahujskano in da gre v biti za maščevanje.

Postopku pa je bilo treba dati neko pravno vsebino. Tako je bilo izmišljeno izkoriščanje položaja uradne osebe in pranja denarja, kar se zelo lepo sliši. Da stečajni upravitelj ni uradna oseba, je sedaj  ugotovljeno že v ljubljanskem postopku. Za pranje denarja pa velja, da gre za denar, ki izvira iz kaznivega dejanja. V našem primeru je pri odkupu terjatev, ki so ga izvedle tretje osebe in ne jaz,  šlo za denar iz bančnih računov udeležencev in preverljive bančne transakcije. Nobenega prenašanja denarja v kovčkih. Tudi nakazila v Avstrijo niso sporna, saj gre za en gospodarski prostor in vsak državljan lahko odpre bančni račun kjerkoli v EU. Zakaj to stori, je njegova stvar in to nisem dolžan preverjati. Nakazal sem denar tja, kamor mi je rekel kupec terjatev. Torej evidentno ni šlo za nikakršno pranje denarja.

Koper, 19.04. – 20.04.2014

Bolj prepričljivo se moje dosedanje trditve o vnaprejšnjem medijskem linču in s tem vnaprejšnje obsodbe, kot se je dogajala v ljubljanskem kot koprskem postopku, ne bi mogle potrditi, tudi če bi želel;  potrditev je prišla sama od sebe v obliki dveh sodnih odločb, obsodilne v koprskem postopku in oprostilne v ljubljanskem postopku ter povezanem medijskem odzivu.

Mediji so seveda sodbo v Kopru sočno komentirali. Izpostavim naj samo nekatere. Tako je novinar na POP TV lagal o premoženju v davčnih oazah, v Mladini pa so moje delo označili za zločinsko. V Financah je novinarka oprostilno sodbo v primeru Sicure ocenila kot udarec v borbi proti gospodarskemu kriminalu. Kako, prosim? Kadar se sodba konča tako, da je obtoženec kaznovan, se jo sprejme z odobravanjem in z velikimi naslovi. Če pa je obtoženec oproščen , se taka novička znajde med nepomembnimi zadevami. Nekateri mediji so oprostitev  poskušali prikazati kot napačno, pri čemer so ponovno navajali trditve Bojana Oblaka, pozabili pa prikazati nekatera dejstva, ki ljubljanski postopek pokažejo v precej drugačni luči, kot ga prikazuje imenovani finančni špekulant. 

 

Na zadnji obravnavi, dne 28.03.2014, je sodnik objavil, da čakamo listine iz Avstrije , ki jih je zahteval na predlog tožilstva. Določena sta bila še dva datuma za obravnavo, 10. In 23.04.2014 z dogovorom, da če listine ne pridejo pravočasno, bo narok 10.04.2014 preklican. Namesto preklica, ker listine niso prispele, je sodnik obvestil zagovornike dva dneva pred narokom,da bo zadevo 10.04.2014 zaključil. Na naroku 10.04.2014 ni bil predstavljen razlog za tako odločitev, ampak se je to utemeljevalo s tem, da gre za prednostno zadevo, zaradi pripora in zavarovanja premoženja. Kot da ti dve okoliščini nista obstajali  že vse od februarja 2013, pa se ni nič mudilo ne z razpisom prve obravnave , na katero se je mimo ustaljenih pravil čakalo več kot tri mesece, ne z vodenjem obravnave, ko so se v dokazne namene brale vse listine, tudi ogromno nepomembnih, ki s postopkom nimajo prav nobene povezave.

Seveda se hitenje z zaključkom obravnave pokaže v povsem drugačni luči ob dejstvu , da je bila v ljubljanskem postopku izdana oprostilna sodba. Ker je Okrožno sodišče v Ljubljani prejelo sodbo Višjega sodišča  11.04.2014, pomeni, da se je o vsebini oprostilne sodbe v »posvečenih« krogih vedelo že prej, vsaj nekaj dni; toliko časa namreč preteče med zapisom celotne sodbe in njenim pregledom, preden se odpravi sodišču prve stopnje, da jo vroči strankam. Prejeli pa smo jo šele 17.04.2014.

Vprašujem se, zakaj se sodba ni takoj odposlala strankam , saj bi bila tako vsebina sodbe znana že pred izrekom koprske obsodbe. Torej, več nepojasnjenih (ali pa tudi ne) naključij.

Izrek obsodilne sodbe v Kopru niti ni presenečenje glede na način vodenja postopka ; presenečenje je, da je sodišče skoraj v celoti sledilo predlogu tožilstva, pri tem pa ni upoštevalo množic dokazov, ki ne dajejo nobene podlage za takšno obsodbo, še več pa pravnih argumentov, ki obsodbe ne omogočajo. 

Nekateri bistveni poudarki so:

• kako naj bi zavedel kupca premoženja , če je ta izjavil, da je seznanjen z vsemi podatki;
• kako je lahko izrečena obsodba za zlorabo uradnega položaja, če je že sodišče v ljubljanskem postopku na podlagi istih pravnih norm odločilo, da kot stečajni upravitelj nisem uradna oseba;
• kako je lahko izrečena obsodilna sodba za pranje denarja, če sem ga posodil iz lastnih sredstev; za ta denar pa se ne trdi, da izvira iz kaznivega dejanja;
• kako so me lahko obsodili, da sem dolžan povrniti premoženjsko korist, če po eni strani sodišče navaja, da ne ve, kje je denar končal, po drugi strani pa v sodnem spisu ni nobenega dokaza, da sem prejel kakršenkoli evro iz navedenih sredstev.
•  

Glede na izjavo tožilke je šlo v postopku za kaznovanje, ki naj bo v poduk ostalim. Za kaj takega ni nobene pravne podlage in se očitno pozablja na vse norme, ki tako odločanje prepovedujejo.

Nekaj podobnega se je dogajalo v ljubljanskem postopku, ko sodišče ni upoštevalo vse navedbe obrambe o dejanskem stanju in pravnih pravilih (tožilec pa naj si pogleda svoje izjave za medije, da bo v prihodnje previdnejši pri svojih trditvah in ocenah pred končnim postopkom).

Tako se je na koncu koprski postopek zreduciral le na to, da se podaljša pripor in da se odvzame premoženje vsej družini, čeprav so v sodnem spisu listine, iz katerih je razvidno, da gre za premoženje očeta in tasta. Za takšne odločitve sodišča ni v zakonodaji nobene podlage.

Iz odločitve sodišča o podaljšanju pripora je razvidno, kaj je bila podlaga za odločanje. To naj bi bila sodba za stečaj Sicure in pa trditev o premoženju v tujini, čeprav sodišče takoj doda, da se ne ve, kje je denar končal. Sodišče se sklicuje na sodbo ljubljanskega prvostopenjskega sodišča, čeprav sem med postopkom več kot eno leto stalno opozarjal, da tako sklicevanje predstavlja kršitev 27.člena Ustave RS (domneva nedolžnosti). To pa naj bi bil tudi eden izmed razlogov za izločitev sodnika, ker je s tem pokazal svojo pristranskost.

- sklep o podaljšanju pripora
- pritožba na podaljšanje pripora 

 

Koper,  12. 04. 2014

 

Na obravnavi  10.04.2014 je sodišče nenadoma ugotovilo, da gre za nujen postopek, ki ga je potrebno obravnavati prednostno, saj gre za priporno zadevo in možnost odvzema premoženja. Kako to, da se kar naenkrat mudi, pred tem pa se je kar nekaj mesecev čakalo na razpis prve obravnave, saj je bil pripor odrejen že februarja 2013 in zavarovanje premoženja že marca 2013. Tudi na sami obravnavi se je kar nekaj mesecev brala množica listin, ki s postopkom nimajo nobene zveze. Nenadoma so postali nepomembni tudi avstrijski dokumenti, na katere smo čakali nekaj mesecev.

 

Najbolj pa pade v oči in zaboli zaključni govor tožilke, ki je bil sestavljen tako, da je v popolnem nasprotju z veljavno zakonodajo. Tako je tožilka še vedno zatrjevala, da predstavlja izvajanje sklepa stečajnega senata po stečajnem upravitelju opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav so bile predložene sodbe, ki njeno trditev zanikajo. Prav tako je tožilka še vedno trdila, da je stečajni upravitelj uradna oseba na podlagi 12.člena ZPPSL, čeprav ta člen govori le o oblikah sodnih odločb, ki jih v stečajnem postopku izdaja stečajno sodišče in kljub temu, da je sodišče v Ljubljani  v postopku o stečaju Sigure jasno zapisalo, da stečajni upravitelj ni uradna oseba. Prav tako je trmasto vztrajala na stališču, da bi RB Nekretnine d.o.o. morale postati lastnik nepremičnin, čeprav niso rezident EU in po ustavi RS ne morejo biti lastnik nepremičnin v Sloveniji (prodajala pa se je pravna oseba in ne nepremičnine, kar so njihovi odvetniki vedeli). Nadalje trdi, da je bila terjatev do Toncity hipotekarno zavarovana, čeprav iz prijave terjatev, sklepa o potrditvi prisilne poravnave in določb ZPPSL jasno izhaja, da temu ni tako.

 

Primarna naloga vsakega tožilca je, da skrbi za zakonitost postopka, ne pa da svoj obtožni akt sestavlja v nasprotju z zakonodajo, tudi ustavno. Ob vseh teh svojih pravnih zmotah in zavestno zlorabo prava pa tožilka zahteva, da sodišče izreče vsem obtoženim v tem postopku skupaj kar 23 let zapora, kot da bi ubili najmanj nekaj ljudi !

 

Kljub jasnim pravnim argumentom tožilka izrablja in zlorablja svojo represivno moč, zoper katero je obramba nemočna. Še vedno vztraja pri priporu in odvzemu premoženja, kar je očitno glavni namen tega postopka. Zanimivo je, da trdi, da ne ve, kam je denar šel, ne predloži pa nobenega dokaza, da bi jaz dobil kakršnakoli sredstva iz razdelitve stečajne mase.

Koper,  01.04.2014

 

V postopku v Kopru se mi očitajo nepravilnosti pri prodaji terjatve, ki jo je imel stečajni dolžnik do svojega dolžnika, družbe Toncity, terjatev pa je izvirala iz potrjene prisilne poravnave družbe Toncity. V dosedanjem poteku postopka sem trdil, da gre v obtožnici za zlorabo stečajnega prava in lažno prikazovanje dejstev.

Poleg tega je stečajni postopek hiter postopek, v njem pa prevladuje načelo hitrosti vnovče-vanja premoženja pred ostalimi načeli. Da je temu res tako in da v mojem primeru ni šlo za noben neobičajen postopek, dokazuje zapis v časopisu Nedelo z dne 30. 3. 2014, str. 8: »Pred rubežniki jih bo rešil sindikat«, ki se nanaša na stečajni postopek Mure d.d. Stečajni upravitelj namreč prodaja terjatve iz naslova sodnih stroškov, ki so nastali v zvezi s tožbami, ki so jih vložili delavci zoper stečajnega dolžnika. Če bi držala trditev tožilstva, da gre v mojem primeru za neupravičeno prodajo terjatve, potem mora tožilstvo na podlagi enakega pravnega razlogovanja ovaditi stečajnega upravitelja Mure d.d. in preprečiti prodajo terjatev. V stečajnem postopku Mure d.d. se bodo terjatve prodajale, čeprav ni nobene ovire, da se ne bi sodno izterjale ali se vsaj poskusile izterjati v čim krajšem času.

 

Ta članek mi še bolj utrjuje prepričanje, da gre v sodnem postopku v Kopru za zlorabo prava, s katero se poskuša dokazati mojo krivdo.

Koper, 10.03.2014

 

Sojenje v postopku v Kopru se naj bi bližalo koncu, zato je čas, da predstavim trditve tožilstva iz obtožnice, moje trditve in kaj je pokazal dokazni postopek.

 

Še prej pa bi rad citiral odstavek iz članka v Mladini z dne 28.02.2014, v katerem prof.dr. Bavcon pove naslednje: “Vprašanje je, kaj so dovoljena ali vsaj ne prepovedana gospodarska poslovna ravnanja in kdaj prerastejo v kaznivo ravnanje. To se nekaterim zdi skrajno preprosto, a vam zagotavljam, da ni tako. Če se na tožilstvih in sodiščih zadeve vlečejo, se vlečejo tudi zato, ker se pristojni tožilec ali sodnik v konkretni zadevi muči na vso moč, da bi nesporno ugotovil, ali gre za kaznivo dejanje ali za ravnanje, ki je lahko grdo, pohlepno, špekulativno, nemoralno ali cello nečlovečno, ki pa nima z zakonom določenih znakov kaznivega dejanja.” in še: “Kapitalizma ne podpiram, a če smo zdaj v tak sistem vključeni, če smo rizična družba, potem neuspešne finančne, borzne in podobne špekulacije , privatizacije, prodaje in nakupi, investicije z izgubo, in kar je še podobnih poslovnih potez ali manipulacij, ne morejo biti kaznive. Tudi za državnega tožilca in sodnika utegne biti to silno težavno vprašanje.Vsaj sam bi se lažje pomiril z nekoliko daljšim, a zakonitim in poštenim sojenjem kot z obsojanjem vsepovprek, krivih in nedolžnih, s po možnosti kar se le da strogimi kaznimi.”

 

Kot sem že pisal, je tožilstvo v obtožnico nametalo kup očitkov, ki že ob presoji z normativno (zakonodajno) ureditvijo pokaže, da so pravno nevzdržni.

 

Tožilstvo trdi (prepisano iz obtožnice), da sem pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri sklenitvi pogodbe o prodaji pravne osebe Hidro Koper d.o.o. – v stečaju, pooblaščencu kupca RB nekretnine d.o.o. iz BIH dne 15.02.2008 v Kopru prikazoval, da sem sprožil vse ustrezne postopke s predlogi za realizacijo vpisov lastništva družbe Hidro Koper d.o.o. na prodajanih nepremičninah skupaj s pravno osebo, da so vsa zemljišča čista in zamolčal in s tem prikril, da so nepremičnine, vpisane v zk vložku 804 k.o. Bertoki, ki so bile ocenjene in prodane s pravno osebo kot njeno premoženje, na podlagi cenitve le-teh pa je bila določena tudi prodajna cena, dejansko javno dobro, v zvezi s čimer pa ni sprožil nobenega postopka za ulinitev tega statusa ter da jih kupec z nakupom dejansko ne bo pridobil, zaradi česar sem preslepil pooblaščenca družbe RB nekretnine d.o.o., da je sklenil omenjeno kupoprodajno pogodbo, ker pa je bila v ceni upoštevana tudi vrednost omenjenih nepremičnin, ki jih z nakupom ni pridobila, je družbi RB nekretnine d.o.o.nastala škoda.

 

Moje trditve so:

- da je sklenitev prodajne pogodbe v stečajnem postopku izpolnitev odločbe sodišča (sklepa o prodaji premoženja stečajnega dolžnika) in ne izvajanje kakih samostojnih aktivnosti stečajnega upravitelja ter da se je kupec odločil za nakup na podlagi sodne odločbe, ne pa pogajanj s stečajnim upraviteljem

 

dokaz:

člen 152 stečajnega zakona (ZPPSL) tern a njegovi podlagi sprejeta sodna praksa (odločba Višjega sodišča v Mariboru in načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije): “po določilu čl. 152 ZPPSL odločji o predmetu prodaje in prodajnih pogojih stečajni senat.” in “v stečajnem postopku proda dolžnikovo premoženje stečajni upravitelj po navodilih in pod nadzorstvom predsednika stečajnega senata po pravnomočnosti sklepa, s katerim je stečajni senat odredil prodajo ter določil njen način in pogoje. Po končanem prodajnem postopku sklene stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika pogodbo s ponudnikom, ki je ponudil najugodnejše pogoje.”

 

- da za trditev, da sem prikazoval, da sem sprožil vse ustrezne postopke s predlogi za realizacijo lastništva in da so ta zemljišča čista

 

dokaz:

elektronska korespondenca s pooblaščencem iz katere izhaja, da je bilo govora o izbrisu vknjiženih hipotek, ne pa o kakem urejanju lastništva;

 

- da nisem zamolčal, da gre pri določenih parcelah za javno dobro

 

dokaz:

v okviru prodaje so bile predložene vse listine (zk izpiski, potrdila o namenski rabi), ki se nanašajo na vrsto in rabo zemljišč. Poleg tega je pooblaščenec kupca kot priča v kazenskem postopku jasno povedal, da je bil seznanjen z dejstvom, da gre pri nepremičninah iz vl.št. 804 k.o. Bertoki za javno dobro

 

- da ni bilo potrebno sprožati nobenega postopka za ukinitev tega statusa (javnega dobra) ter da kupec kot nerezident EU sploh ne more pridobiti lastništva na nepremičninah

 

dokaz:

- v stečajnem postopku se je prodajala pravna oseba z njenim premoženjem (premoženje je lastništvo na premičninah in nepremičninah, stvarne pravice, terjatve, premoženjske pravice intelektualne lastnine, korporacijske pravice, vrednostni papirji in druge premoženjske pravice, ki imajo določeno vrednost (čl. 6 in 104 ZPPSL);

 

- da opredelitev nepremičnine kot javnega dobra ne omejuje lastništva na nepremičnini, ampak obseg uporabe le te (javno dobro pomeni uporabo take nepremičnine v korist vseh, kot izhaja iz obsežne sodne prakse);

 

- da je bil kupec nerezident EU, zato na posamezni nepremičnini sploh ni mogel pridobiti lastninske pravice (določilo čl. 68 Ustave RS);

 

- da je kupec kupil pravno osebo in jo kot tako v celoti tudi pridobil (sodna praksa: “z nakupom stečajnega dolžnika kot pravne osebe, kupec ni postal lastnik njegovega premoženja, temveč edini družbenik te pravne osebe”; da iz vpisa v registru izhaja, da se je kupec vpisal kot edini in popolni lastnik stečajnega dolžnika in je kot tak vpisan še danes;

 

- da bi bila družba Hidro Koper d.o.o. v zemljiški knjigi še danes vpisana kot imetnik pravice uporabe (uprave) na spornih nepremičninah, tudi če sama ne bi ničesar storila za ureditev tega stanja, če ne bi Mestna občina Koper v letu 2010 (dve leti po prodaji pravne osebe!!!) izdala odločbe v nasprotju z zakonskimi določili in odvzela nepremičnine Hidru Koper ter na njih vpisala svoje lastništvo;

 

- da bi lahko Hidro Koper d.o.o. vpisal lastništvo na spornih parcelah na podlagi zakonskega določila iz čl. 213 Zakona o graditvi objektov;

 

- da bi lahko Hidro Koper d.o.o. začel postopek ukinitve javnega dobra (če je sploh obstojalo, saj iz Potrdila o namenski rabi, ki je osnovni dokument v nepremičninskih poslih, tovrstna omejitev ne izhaja) pa tega postopka nikoli ni začel;

 

- da nepremičnine ne morejo biti javno dobro, saj na njih ni zgrajen noben objekt infrastrukture (lokalnega ali državnega pomena).

 

Obstojijo še nekateri drugi dokazi, ki samo potrjujejo moje trditve:

- da je pooblaščenec kupca je trdil, da naj bi šlo za nepremičnine, grajeno državno javno dobro; če to drži, kako to, da se je leta 2010 kot lastnica vpisala MO Koper, ki je te nepremičnine opredelila kot lokalno javno dobro, pri čemer pa na nepremičninah ni zgrajenega nobenega objekta;
- da je MO Koper potrdila pravnomočnost odločbe, čeprav ni visela 15 dni na oglasni deski;
- da je civilno sodišče v Ljubljani, ki je že odločalo o zahtevku kupca po plačilu odškodnine, njegov zahtevek v celoti zavrnilo in ugotovilo, da je bil kupec v celoti seznanjen s stanjem nepremičnin;
- da je kupec s tem, ko je pristopil na javno dražbo, potrdil dražbena pravila po katerih je veljalo, da je bil v celoti seznanjen s predmetom prodaje.

 

Pri tem pa se mi porajajo naslednja vprašanja:

- kako to, da pooblaščenec kupca, če je bil seznanjen z odločbo MO Koper iz leta 2010, ni začel nobenega postopka za razveljavitev te odločbe, ker njegova stranka ni sodelovala v postopku (MO Koper je ni vabila, čeprav bi morala to storiti po uradni dolžnosti);
- kako to, da ni bil nikoli začet postopek za ukinitev javnega dobra, če je tak status zares obstajal (kljub drugačnemu stanju, ki izhaja iz Potrdila o namenski rabi – pretežni del zemljišč je na območju za stanovanjsko gradnjo)
- kako to, da kupec zoper MO Koper nikoli ni začel sodni postopek za plačilo odškodnine za odvzeta zemljišča.

 

Iz izjave pooblaščenca na sodišču izhaja, da je pooblaščenec na Komisijo za preprečevanje korupcije podal lažno prijavo (v njej je trdil, da ni bil seznanjen z obstojem dejstva javnega dobra); na tej podlagi pa je KPK podala krivo ovadbo, ko je trdila, da status javnega dobra onemogoča pridobitev lastninske pravice (prvič, prodana je bila pravna oseba in ne nepremičnine in drugič status javnega dobra omogoča le uporabo tovrstne nepremičnine v korist vseh, ne omejuje pa lastninske pravice).

 

 

Dalje tožilstvo trdi (prepisano iz obtožnice), da sem zlorabil svoj položaj kot uradna oseba po 2.odst. 12.čl. ZPPSL in mi očitajo 5 (pet) spornih dejanj, ki jih bom navedel v nadaljevanju.

 

Trdim, da kot stečajni upravitelj nimam položaja uradne osebe po 2.odst. 12.čl. ZPPSL.

 

Dokaz:

Člen  12/2 ZPPSL določa:

“Z odredbo se izda uradni osebi ali organu, ki opravlja stečajni postopek, nalog za izvršitev posameznih dejanj.”

Čl. 72 ZPPSL določa: “Organi stečajnega postopka so stečajni senat, stečajni upravitelj in upniški odbor.”

Iz tega izhaja, da stečajni upravitelj ni uradna oseba o kateri je govora v čl. 12/2 ZPPSL.

Iz komentarja k temu členu (12) pa izhaja:

V 12.členu ureja ZPPSL obliko sodnih odločb, s katerimi stečajno sodišče odloča o posameznih vprašanjih v stečajnem postopku.

Organ, ki je poleg stečajnega senata dolžan (in ne zgolj upravičen) opravljati posamezna dejanja v stečajnem postopku, je stečajni upravitelj. Njegovo poslovanje nadzoruje predsednik senata, ki pri opravljanju nadzora upravitelju daje obvezna navodila. Ta navodila izdaja predsednik senata v obliki odredb (drugi odst. 12.člena ZPPSL). Vse druge odločitve pa bosta predsednik senata in senat sprejemala v obliki sklepov.

 

Torej nobenega govora ni o kakem položaju stečajnega upravitelja kot uradne osebe. To stališče tudi popolnoma jasno izhaja iz nekega dokumenta, katerega pa  v tem trenutku še ne morem navajati (zaradi nadaljnjega varovanja mojih interesov, bo pa o tem govora nekoč kasneje).

 

V normalni pravni državi bi sodišče moralo že dosedaj ustaviti ta sodni postopek. Že iz samih zakonskih opredelitev pojmov, ki jih tožilstvo uporablja kot svoje očitke, izhaja, da so vsi očitki v obtožbi v nasprotju s posamezno zakonsko normo, ki ureja delovanje v okviru stečajnega postopka.

Tako pa se zlorablja pravo.

 

 

Na podlagi take zmotne opredelitve uradnega položaja tožilstvo podaja naslednje očitke (prepisano iz obtožnice) :

 

1.

da sem Hidru Koper d.d. v stečaju prizadejal škodo, družbi Marketing Galeb d.o.o. pa pridobil protipravno premoženjsko korist s tem, da sem dne 04.11.2006 in 22.11.2006 v Kopru kršil dolžnost iz 6.tč. 80.čl. ZPPSL, da moram poskrbeti za izterjavo terjatev stečajnega dolžnika tako, da sem podal upniškemu odboru predlog naj da soglasje k prodaji priznane terjatve za ceno 8 MIO SIT družbi Marketing Galeb d.o.o., ki je bila priznana v postopku prisilne poravnave opr.št. St 59/2002 Okrožnega sodišča v Kopru do družbe Toncity Pacific investicije d.o.o., terjatev pa je bila zavarovna s hipoteko na nepremičninah te družbe, pri tem pa lažnivo prikazoval, da so nepremičnine na prvem mestu obremenjene s hipoteko banke, ki je višja od vrednosti nepremičnine, zaradi česar Hidro Koper ob njeni prodaji ne bo poplačan, čeprav sem vedel, da je vrednost teh nepremičnin preko 12 MIO EUR in je zastavna pravica banke vknjižena le za 835.000 EUR, s čimer sem upniški odbor in senat zavedel, da sta mi verjela in dala soglasje.

 

Moje trditve so:

 

- da nisem kršil tč. 6 čl. 80 ZPPSL, ker terjatev iz postopka prisilne poravnave v letu 2006 sploh še ni zapadla (dospela), ker je bil rok za poravnavo te terjatve iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave 31.05.2008
- da terjatev ni bila zavarovana s hipoteko, saj je bila s sklepom o potrditvi prisilne poravnave uvrščena v razred 1, v razred 4 pa so bile uvrščene terjatve upnikov z ločitveno pravico (hipotekami)

 

Dokaz:

že sam sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki ga je predložilo tožilstvo in iz katerega izhaja razvrstitev terjatev v posamezne razrede; poleg tega zakonska določba čl. 64 ZPPSL (“Izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov, ugotovljene v sklepu o potrditvi prisilne poravnave, glede na dolžnika izgubijo pravno moč.”

Torej, tožilstvo trdi nekaj, kar je v nasprotju že s samim dokazom, ki ga je predložilo.

Poleg tega iz prijave terjatve v postopku prisilne poravnave, katero je izvedla prejšnja stečajna upraviteljic Hidra Koper izhaja, da je terjatev prijavljena kot “navadna” terjatev, torej brez kake pravice prednostnega poplačila (hipoteke).

 

Kak dodaten komentar je popolnoma nepotreben.

Tu je tožilstvo pokazalo popolno nepoznavanje postopka prisilne poravnave in uporabo le-tega v stečajnem postopku.

 

 

2.

- da sem si pridobil veliko premoženjsko korist, zlorabil svoj uradni položaj in dano zaupanje in opustil dolžnost, ki sem jih imel na podlagi ZPPSL s tem, da sem ob pomoči ostalih, začel v drugi polovici leta 2006 v Kopru in Ljubljani zlorabljati svojo funkcijo, zaradi katere sem bil zaradi svojih dolžnosti na podlagi 80.čl. ZPPSL seznanjen  z obsegom stečajne mase in možnostmi plačil terjatev iz unovčenja stečajne mase in užival zaupanje stečajnih upnikov in stečajnega senata Okrožnega sodišča v Kopru v poštenost in nepristranost tako, da sem se

 

- najprej v decembru 2006 s Skrbinškovo dogovoril, da bom zagotovil denar za odkup terjatev iz stečajnega postopka, zaradi česar mi bo pomagala pri prikrivanju mene kot novega upnika ter da je pridobila Kuharjevo da bo za mene odkupila terjatve in bo s tem moja identiteta ostala prikrita

 

- zaradi česar sem v času od decembra 2006 do konca leta 2007, čeprav sem vedel, da bo v stečajno maso vključeno tudi premoženje iz vl.št. 804 k.o. Bertoki ter sem stečajnim upnikom lažnivo prikazoval, da bodo za svoje terjatve poplačani le v nekaj odstotkih priznanih terjatev, zato so se odločili za sprejem ponudbe kupca terjatev, s čimer sem si pridobil za 2.066.064,93 EUR protipravne premoženjske koristi

 

Moje trditve so:

- da se v sodnih postopkih ne odloča na podlagi zaupanja, ampak prava in dejstev, ki jih stranke navajajo v postopku;
- da se nisem nikoli dogovoril za odkup terjatev, res pa je, da sem posodil denar družbi na prošnjo, pri čemer pa prosilec ni povedal, za kaj bo porabil denar;
- da v tistem obdobju nisem poznal Kuharjeve (kar je potrdila tudi ta v svojem pričanju);
- da ni obstojal noben dogovor o odkupu terjatev (kar je potrdila Kuharjeva v svojem pričanju);
- da nihče ni odkupoval terjatev v mojem imenu;
- da nisem pridobil nobene premoženjske koristi, ker iz očitanih 2.066.064,93 EUR nisem videl niti evra;
- da v času v katerem so se terjatve odkupovale, nisem vedel, da bo v stečajno maso vključeno tudi sporno nepremično premoženje, saj je urejanje lastništva nepremičnin z državo potekalo vse do konca poletja 2007, ko je šele postal jasno, katera zemljišča bodo ostala Hidru Koper;
- da sem upnikom lahko podajal poročila o obsegu stečajne mase le na podlagi podatkov o vnovčeni stečajni masi, ki so bili poznani v vsakem konkretnem obdobju (še spomladi 2007 so se poplačevale komaj prednostne terjatve).

 

Dokaz:

pričanje Kuharjeve in listine v stečajnem spisu o poteku postopka in obsegu vnovčene stečajne mase.

 

 

3.

Dalje tožilstvo trdi (prepisano iz obtožnice), da sem v obdobju od decembra 2006 do konca stečajnega postopka stečajnemu senatu zamolčal, da sem z odkupi terjatev postal sam upnik stečajnega dolžnika, da me zato senat že konec decembra 2006 ni razrešil , s čimer sem imel namen, da si pridobim pravico do nagrade, ki mi je bila tudi izplačana, s čimer sem si pridobil protipravno premoženjsko korist

 

Moje navedbe so:

nekaj, česar nisem storil, ne morem zamolčati; ker torej nisem v ničemer postal upnik oz. nisem z ničemer pridobil kako terjatev do stečajnega dolžnika, ni obstojal noben razlog za mojo razrešitev; če pa bi bil razrešen iz kateregakoli razloga pa bi mi v vsakem primeru pripadalo plačilo za delo za čas od imenovanja do razrešitve.

 

Dokaz:

- izpovedi prič, nekdanjih upnikov, iz katerih izhaja, da se z njimi nisem dogovarjal glede odkupov terjatev;
- odmera nagrade prejšnji upraviteljici, ki je bila razrešena, za čas njenega dela

 

 

4.

Tožilstvo dalje trdi (prepisano iz obtožnice), da sem v oktobru 2007 s poročilom preslepil upniški odbor in stečajni senat o ugotovitvah glede najdenega premoženja v vl.št. 804 k.o. Bertoki, ki naj bi spadalo v stečajno maso, ker sem zamolčal, da sem ob poskusu vpisa lastninske pravice pridobil odločbo Okrajnega sodišča v Kopru iz katere je nedvomno izhajalo, da so te nepremičnine javno dobro in zato ne spadajo v stečajno maso, zaradi česar sem jih pustil v zmoti, da gre za neurejeno zemljiškoknjižno stanje in še vedno vpisane družbene lastnine za tkim. “rizično” premoženje v zvezi s katerim naj bi bilo tveganje pridobitve lastninske pravice na strani kupca, da so soglašali s predlagano prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe.

 

Moje ravnanje pa je protipravno, saj sem vedel, da zaradi prepovednega razloga iz čl. 78 ZPPSL kor stečajni upravitelj ne bi smel odkupovati terjatev, ker sem s tem postal upnik stečajnega dolžnika, zaradi česar ne bi smel hkrati opravljati funkcije stečajnega upravitelja ter sem se zavedal, da je moj predlog za izplačilo nagrade protipraven, kršil pa sem tudi dolžnost in izjavo dano predsednici senata, da bom vestno opravljal dolžnost.

 

Moje trditve:

- senata in upniškega odbora ne morem preslepiti, ker se sodni postopek, kamor stečajni postopek spada, odvija na podlagi dejstev; tako s poročilom nisem mogel nikogar preslepiti, ker so bili predloženi dokumenti in sicer zk izpisek iz katerega je izhajalo, da je pri nepremičninah v vl.št. 804 k.o. Bertoki vknjižena splošna raba in vpisana pravica uporabe (uprave) v korist Hidro Koper; potrdilo o namenski rabi tudi za parcele iz vl.št. 804 k.o. Bertoki iz katerega ni izhajala kakršnakoli omejitev v zvezi s predmetnimi nepremičninami; cenitev po ustreznem cenilcu, ki je ovrednotil nepremičnine iz vl.št. 804 k.o. Bertoki.

Okrajno sodišče v Kopru ni izdalo nobene odločbe iz katere bi izhajalo, da so nepremičnine javno dobro, ampak je postavilo zahtevo, da je potrebno predložiti odločbo pristojnega organa, ki status javnega dobra ukinja (ker javno dobro ne posega v lastninsko pravico je bila taka zahteva sodišča neutemeljena).

Nepremičnine, ki so opredeljene kot javno dobro lahko spadajo v stečajno maso; v konkretnem stečajnem postopku so bile prodajane parcele, ki so predstavljale dele javnih cest, ki so po Zakonu o javnih cestah opredeljene kot javno dobro; prodan je bil Molet (mandrač) ki naj bi bil po enakem razlogovanju javno dobro, pa je kupec zanj plačal kupnino. Iz potrdila o namenski rabi za sporne parcele niso izhajale nobene omejitve, zato ni moglo biti nobenega govora o obstoju javnega dobra. To javno dobro je bilo vzpostavljeno šele z odločbo MO Koper iz leta 2010 (pri čemer za kaj takega ni bilo podlage, ker na nepremičninah ni zgrajenega nobenega objekta v splošno korist). Torej so trditve tožilstva nasprotne listinam v stečajnem spisu.

- terjatev nisem odkupoval, torej sem lahko bil stečajni upravitelj
- predlog za izplačilo nagrade ne more biti protipravno; sodišču se poda predlog za odmero nagrade; v vsakem primeru pa sem upravičen do nagrade za čas vodenja postopka (dokaz je odmera nagrade prejšnji upraviteljici)
- če sem vnovčil premoženje stečajnega dolžnika očitno nisem kršil svoje naloge vestnega opravljanja funkcije stečajnega upravitelja, saj se je vnovčilo premoženje, katerega prejšnja upraviteljica sploh ni nikjer navajala (je pa podala predlog za prodajo pravne osebe za 1 SIT in 100.000 SIT !!!).

 

 

5.

Tožilstvo trdi (prepisano iz obtožnice), da je prišlo do pranja denarja, ker sem razdelil stečajno maso v korist novega upnika.

 

Trdim, da je bila razdelitev stečajne mase skladna s predpisi (novi upnik se je izkazal s pogodbami oz. z izjavami prejšnjih upnikov, da so na novega upnika prenesli svojo terjatev). Razdelitev stečajne mase pa je zakonska naloga stečajnega upravitelja. Prav tako trdim, da odkup terjatev, katerega so izvedle tretje osebe v svojem imenu in za svoj račun ni prepovedano dejanje in zato iz njega ne izvira nobena kazenska odgovornost, posledično pa tudi ne kako pranje denarja.

 

 

 

Koper, 23.01.2014

 

V postopku in v medijih se vseskozi ponavlja neresnica, da so bile prodane nepremičnine, ki niso bile last Hidra. Iz mojega zagovora jasno izhaja zakonska opredelitev, po kateri je Hidro, že po samem zakonu postal lastnik spornih nepremičnin. Dejstvo pa je, da se niso prodajale nepremičnine, ampak pravna oseba z vsemi pravicami, torej tudi pravicami na spornih nepremičninah, saj je bila ta pravica v zemljiški knjigi vpisana v korist Hidra. Iz izpovedi pooblaščenca kupca (odv. Simoniti) jasno izhaja, da mu je bil status javnega dobra, ki je bil vknjižen v zemljiški knjigi, poznan.

 

Kot izhaja iz zemljiškega prava in kot vedo vsi nepremičninski posredniki, je ključni dokument pri prodaji nepremičnin potrdilo o namenski rabi, katerega izda pristojni občinski organ, tako tudi npr. v prilogi časnika Dela, »Delo in dom«, z dne 08.01.2014, str. 18 (priloga). Kljub temu, da je šlo v konkretnem primeru za prodajo pravne osebe, pa so bile k listinam, ki so dokazovale obstoj pravic Hidra na premoženju, priložena tudi vsa potrdila o namenski rabi za vsa zemljišča.

 

Kot že samo ime pove, gre za informacijo iz katere izhaja, za kakšno rabo je posamezna zemljiška parcela opredeljena in tudi za opis vseh omejitev pri tej rabi. Iz potrdila o namenski rabi, ki se nanaša na sporna zemljišča in ga sedaj objavljam (priloga), jasno izhaja, da ni zabeležene nobene omejitve pri zemljiščih, torej nobenega javnega dobra v dejanski rabi ali kake druge omejitve, ki bi kazala na to, da Hidro z zemljišči ne sme razpolagati, ali da na podlagi določil Zakona o graditvi objektov ni postal njihov lastnik že na podlagi samega zakona.

 

Koper, 30.12.2013

 

Iz mojega zagovora je razvidno, da je MO Koper pri izdaji odločbe, s katero je »ukradla« nepremičnine družbi Hidro Koper, storila več nepravilnosti in tudi kaznivo dejanje. Zaradi posledic, ki so sledile, se nahajam tako v kazenskem postopku, kot v priporu.

Iz mojega zagovora jasno izhaja, da je o vseh pravnih vprašanjih, ki jih odpira tožilstvo, sprejeta ustrezna sodna praksa. Tudi zakonska ureditev kaže na to, da kazniva dejanja niso bila storjena. Prav tako do kake nove sodne prakse ne more priti, saj je stečajni zakon, na katerem temelji obtožnica, nehal veljati. Torej so vsi odgovori na pravna vprašanja, ki se sprožajo po nepotrebnem ( dovolj bi bilo prebrati komentar k zakonu in sodno prakso), že znani.

 

Prav tako sem zoper zadnjo zavrnitev predloga za odpravo pripora ob položitvi varščine, na podlagi pravnega pouka, da je pritožba dovoljena v roku 3 dni, pravočasno vložil pritožbo.

Koper, 26.12.2013

 

Na sodišču smo na obravnavah že dvakrat predlagali odpravo pripora s položitvijo varščine kot hipoteke na treh hišah, ki naj bi bile vredne več kot en milijon Eur.

Obakrat sta bila predloga zavrnjena s skoraj enako obrazložitvijo, čeprav je postopek pokazal, da očitki ne držijo, saj so v nasprotju z zakoni, ki urejajo posamezna področja, na katera očitki segajo.

Objavljam obe odločbi o zavrnitvi varščine, ker gre za zadevo, ki ne predstavlja tekočega sojenja in gre pravzaprav za zaključeno zadevo, zato menim, da je njuno komentiranje dopustno. Poudarjam, da gre pri tem za bistveno vprašanje, ali obstoji dovolj zaupanja v pravno varnost, to vprašanje pa javnost vse bolj zanima. Ko se bo sodišče ukvarjalo z vsebino obravnavanih zadev in se ne bo skrivalo za procesnimi floskulami, se bo okrepilo tudi zaupanje javnosti v pravno varnost in pravno državo.

 

Na koncu se zahvaljujem vsem, ki ste mi čestitali za praznike. Želim vsem vse dobro v prihajajočem letu.

Posebna zahvala pa gre tistim, ki jim gre v nos ta spletna stran. S trditvami, da kršim neka pravila, čeprav dobro vedo, da to ni res, so naredili ogromno reklame in poskrbeli, da je ta spletna stran brana bolj, kot bi sicer bila.

 

Danes, 17.12.2013,  je bila glavna obravnava v postopku pred sodiščem v Kopru, na kateri sem podal svoj zagovor (glej Seznam dokumentacije; b - postopek v Kopru in nato Zagovor)

 

Bistveni poudarki so:

1. glede očitka, da je bilo prodano premoženje, ki ni bilo last stečajnega dolžnika:

    1.1. da so nepremičnine postale last stečajnega dolžnika že na podlagi samega zakona
    1.2. da so bile te nepremičnine ukradene kupcu od strani MO Koper z nično odločbo; pri njeni izdaji pa je bilo storjeno kaznivo                      dejanje
    1.3. da je bila prodana pravna oseba in ne posamezno zemljišče ter tako pri postopku prodaje ni bilo nobenega mojega zavestnega             dejanja, s tem pa ni podana kazenska odgovornost

 

2. glede očitka o zlorabi uradnega položaja:

     2.1. da stečajni upravitelj ni uradna oseba in nima uradnega položaja ter zato ne morejo biti kot kazniva dejanja opredeljeni vsi                    ostali očitki     

 

2.a. glede očitka , da so bile nepravilnosti pri prodaji terjatve:

        2.a.1. da tožilstvo navaja, da je bila terjatev hipotekarno zavarovana,  v nasprotju z zakonsko ureditvijo, ki ureja pravne posledice          prisilne poravnave in da so vsi podatki , s katerimi tožilstvo utemeljuje svojo obtožbo , nepravilni.  Če terjatev ne bi bila prodana,          pa je kasneje ne bi bilo mogoče več unovčiti, ker v času prodaje še ni bila dospela.

 

2.b. glede odkupa terjatev, katere naj bi izvajal:

        2.b.1. da odkupov nisem izvajal in da mi tožilstvo pripisuje ravnanje tretjih oseb, pri čemer so odkupi terjatev izrecno dopustni             po zakonu

 

2.c. glede nepravilnosti pri prikazovanju obsega stečajne mase:

        2.c.1. da so bili podatki prikazovani v danem časovnem okviru glede na dejanske podatke o obsegu stečajne mase

 

2.d. glede pranja denarja:

        2.d.1. če ni storjeno nobeno kaznivo dejanje, s katerim naj bi bil pridobljen umazan denar, potem tudi ne more biti govora o                   kakem pranju denarja

 

Iz zagovora je razvidno, da je tožilstvo zavajajoče prikazovalo zakonsko ureditev glede javnega dobra in glede dopustnosti prodaje terjatev oz. njenega hipotekarnega zavarovanja. Prav tako je zamolčalo kar nekaj listin, ki se nahajajo v spisu, ki pokažejo trditve tožilstva iz obtožbe glede odkupov terjatev in pranja denarja, kot neverodostojne.

 

 

 

SEZNAM DOKUMENTACIJE:

 

a.) pripor

1. zahteva za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče RS zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora

2. sodba Vrhovnega sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti pod 1

3. sklep preiskovalne sodnice o zavrnitvi predloga za odpravo pripora in njegovo nadomestitvijo z varščino

4. sklep o zavrnitvi pritožbe obd. zoper sklep pod 3

5. pritožba zagovornika zoper sklep pod 3

6. sklep o zavrnitvi pritožbe zoper sklep pod 3

7. sklep senata o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice

8. pritožba zagovornika zoper sklep pod 7

9. sklep višjega sodišča o pritožbi pod 8

10. zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep pod 9

11. sodba Vrhovnega sodišča RS o zahtevi pod 10

12. sklep senata o zavrnitvi predloga za varščino namesto pripora

13. pritožba zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora

14. sklep Višjega sodišča o pritožbi pod 13

15. sklep senata na sprejem varščine in odpravo pripora z dne 29.11.2013

16. sklep senata na sprejem varščine in odpravo pripora z dne 24.12.2013

17. pritožba št.1 glede zavrnitve varščine

18. sklep pritožbenega sodišča o pritožbi zoper sklep sodišča 1.stop. o podaljšanju pripora z dne 10.01.2014

19. sklep pritožbenega sodišča o pritožbi zoper sklep sodišča 1.stop. o zavrnitvi varščine z dne 10.01.2014

20. sklep sodišča 1.stop. o zavrnitvi sprejema varščine z dne 21.01.2014

21. pritožba št. 2 glede zavrnitve varščine

22. sklep Višjega sodišča o zavrnitvi sprejema varščine z dne 03.02.2014

23. sklep senata Okrožnega sodišča v Kopru o podaljšanju pripora z dne 28.02.2014

24. pritožba zoper sklep pod št. 23 z dne 02.03.2014

25. sklep Višjega sodišča o pritožbi zoper sklep 1.stop. o podaljšanju pripora z dne 07.03.2014

26. sklep Okrožnega sodišča v Kopru o podaljšanju pripora do pravnomočnosti sodbe z dne 15.04.2014

27. pritožba zoper sklep pod št. 26 z dne 17.04.2014 - B.Gorše

28. pritožba zoper sklep pod št. 26 z dne 18.04.2014 - zagovornika 

29. sklep Višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe pod št. 27 in 28

30. sklep Okrožnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 12.06.2014

31. pritožba zoper sklep pod št. 30 z dne 15.06.2014

32. sklep Višjega sodišča z dne 24.06.2014 o zavrnitvi pritožbe glede podaljšanja pripora pod št. 30

33. sklep Okrožnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 08.08.2014

34. pritožba zoper sklep pod št. 33 z dne 10.08.2014

35. sklep Višjega sodišča z dne 27.08.2014 o zavrnitvi pritožbe glede podaljšanja pripora pod št.33

 

 

b.) postopek v Kopru

• zapisnik o glavni obravnavi z dne 17.12.2013
• zapis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 17.12.2013
•  zagovor v postopku pred sodiščem v Kopru dne 17.12.2013
•  Odločba Mestne Občine Koper z dne 18.05.2010
• zapisnik o zaslišanju prič z dne 19.03.2013 in 21.03.2013
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 19.12.2013
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 07.01.2014
• zapis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 07.01.2014
• zapisnik o zaslišanju priče g. Kovačevič z dne 29.03.2013
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 14.01.2014
• zapis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 14.01.2014
• zapisnik o zaslišanju priče ga. Škerjanc Milotič z dne 19.03.2013
• zapisnik o zaslišanju priče g. Simoniti z dne 25.03.2013
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 16.01.2014
• zapis zvočnega posnetka o nadaljevanju glavne obravnave z dne 16.01.2014
• zapisnik o zaslišanju priče g. Matoz z dne 27.03.2013
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 06.02.2014
• zapis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 06.02.2014
• zapisnik o zaslišanju priče ga. Kuhar z dne 06.03.2013
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 13.02.2014 
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 25.02.2014
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 27.02.2014
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 06.03.2014
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 14.03.2014
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 21.03.2014
• zapis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 21.03.2014
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 28.03.2014
• zapisnik o nadaljevanju glavne obravnave z dne 10.04.2014
• zapis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 10.04.2014 - zaključni govori
• sprememba obtožbe z dne 07.05.2013
• razglasitev sodbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 15.04.2014
• sodba Okrožnega sodišča v Kopru
• pritožba zagovornikov zoper sodbo sodišča prve stopnje
• pritožba SDT RS zoper sodbo sodišča prve stopnje
• moj odgovor na pritožbo SDT RS
• predlog SDT RS za podaljšanje začasne odredbe
• odgovor na predlog SDT RS za podaljšanje začasne odredbe
• sodba Višjega sodišča v Kopru
• zahteva za varstvo zakonitosti
• odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na ZVZ
• izjava B.Gorše na odgovor VDT na ZVZ
• izjava zagovornikov na odgovor VDT na ZVZ
• sodba Vrhovnega sodišča RS

 

c.) sodna praksa

• sodna praksa - pravna opredelitev nakupa pravne osebe 
• sodna praksa - pravna opredelitev pristojnosti stečajnega senata 
• sodba Vrhovnega sodišča RS, kjer je odločeno o prepovedanem odločanju sodišča na podlagi dejstev, ki so nastala kasneje (ex post)